Muslimani v Evropi – integrirani, ne pa tudi sprejeti

Nemška Bertelsmannova fundacija je po letih 2007 in 2013 že tretjič objavila­ tako imenovani religiozni monitor.­ S to študijo poskuša ugotoviti­ vlogo religije v družbenih procesih in s tem tudi stopnjo vključenosti v Evropi večinoma muslimanskih priseljencev.  

Raziskava je bila izvedena konec lanskega leta na vzorcu 10.000 vprašanih v Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji, Veliki Britaniji in za primerjavo tudi v Turčiji. Beguncev, ki so dopotovali v Evropo po letu 2010, pri teh še ni mogoče govoriti o prepoznavni stopnji ­integriranosti, niso upoštevali.

Rezultati so pokazali, da je zaposlenost in z njo stopnja vključenosti muslimanskih priseljencev na trg delovne sile med vsemi petimi anketiranimi zahodno­evropskimi državami največja v Nemčiji. Tam je stalno zaposlenih kar 60 odstotkov priseljenih, 20 odstotkov jih ima delo za določen čas. Nekoliko slabše gre le ekstremno religioznim muslimanom. Ti praviloma veliko težje najdejo stalno zaposlitev, ki bi ustrezala njihovi izobrazbi in kvalifikacijam, pogosto pa zaslužijo manj od muslimanov, ki svoje vere ne obešajo na veliki zvon.

V Nemčiji je konec leta 2015 živelo približno 4,7 milijona muslimanov, med temi se je 40 odstotkov izreklo za zelo verne.  V Veliki Britaniji raziskava ni pokazala teh razlik med bolj ali manj vernimi muslimani na trgu dela. Po mnenju raziskovalcev zelo verjetno zaradi tradicionalno in tudi na institucionalni ravni sprejetega načela »enakih možnosti«, po katerem je islam samo ena izmed religij. Britanske policistke, na primer, smejo že desetletje tudi v službi nositi naglavno ruto.

Znanje jezika  

Pogosto zlorabljeni stereotip, da je pomanjkljivo znanje jezika ovira pri integraciji, se je v raziskavi pokazal za nepomembnega. Študija je namreč pokazala, da kar 73 odstotkov v Nemčiji rojenih otrok priseljencev uporablja nemščino kot prvi jezik. Delež iz generacije v generacijo raste. Med vsemi priseljenimi muslimani je nemščina prvi jezik za več kot petino. Podobni rezultati so se pokazali tudi v Švici in Avstriji, še bolj prepričljivo pa v Veliki Britaniji in Franciji, kjer je jezik, tudi zaradi kolonialne preteklosti, pri številnih priseljencih še veliko manjša ovira. 

Šolanje in izobrazba 

V Franciji po ugotovitvah Bertels­mannove študije do 17. leta samo 11 odstotkov priseljenih muslimanov in njihovih otrok ne konča šolanja. V Nemčiji je takih kar 36 odstotkov. Razlika naj bi bila po mnenju raziskovalcev posledica različnih šolskih sistemov. V Franciji se otroci dalj časa učijo skupaj, svoje pa prispeva tudi znanje francoščine, ki jo zaradi kolonialne preteklosti pogosto za silo obvladajo tudi njihovi starši. Kljub temu visok odstotek priseljenih muslimanskih otrok, ki končajo obvezno šolanje, ne vpliva na njihovo kasnejšo zaposljivost. Ta je v Franciji bistveno nižja kot v Nemčiji.  Raziskovalci so zato po primerjavi podatkov iz vseh petih anketiranih evropskih držav sklepali, da religiozna pripadnost ni ključni element, ki bi odločal o stopnji integracije, ampak da nanjo veliko bolj vplivajo splošne družbene, gospodarske in socialne razmere v državi. Še zlasti pomembni naj bi bili socialni stiki, ki so jih z novim okoljem sposobni vzpostaviti ­priseljenci. 

Vključeni, a ne zares

​​​​Socialna vključenost v okolje bi morala biti, vsaj po ugotovitvah študije, ki so ji v Bertelsmannovi fundaciji dali pomenljiv naslov »Muslimani v Evropi – integrirani, ne pa sprejeti?«, sicer relativno dobra. Po trditvah vprašanih muslimanskih priseljencev jih ima v Švici menda kar 87 odstotkov pogoste ali celo zelo pogoste stike z nemuslimani. Podobno visoka (78) sta bila odstotka v Franciji in Nemčiji, medtem ko so bili stiki z ljudmi iz »nemuslimanske skupnosti« nekoliko redkejši v Veliki Britaniji (68 odstotkov vprašanih) in Avstriji (62). Zgovoren bi lahko bil tudi podatek, da se kar 96 odstotkov v Nemčiji živečih muslimanskih priseljencev po svojih izjavah čuti »povezanih z Nemčijo«. Če seveda ne bi bilo ­drugega, negativnega pola, ki to »povezanost« zanika.

Pri testnem vprašanju, »koga nikakor ne bi hoteli imeti za soseda«, se je namreč pokazalo, kako veliki so še vedno zadržki domačinov do muslimanskih priseljencev. V vseh petih državah bi ljudje za soseda veliko raje imeli družino z veliko otroki, vse druge tujce (tudi ­gastarbajterje), istospolne, ljudi druge barve kože, ateiste in ­kristjane. V Veliki Britaniji odločno zavrača muslimane za sosede 28 odstotkov vprašanih, v Nemčiji pa skoraj 20 odstotkov, kar pomeni, da bo za boljšo integracijo treba še veliko narediti, predvsem v izobraževalnem sistemu pa tudi v vseh drugih družbenih okoljih in institucijah, preden bodo priseljenci iz vrst islamske religiozne skupnosti izenačeni z vsemi drugimi.