Tiskane izdaje
Kritiki nove poljske oblasti obtožujejo, da v državi uvajajo »nekakšen putinski sistem«, nastavljajo svoje kadre na čelo kulturnih ustanov in »poskušajo ksenofobično spreminjati zgodovino«.
»Veliki načrt te vlade je, da Poljsko preoblikuje v nekakšen putinski sistem,« je pred kratkim za New York Times povedal urednik poljskega časnika Gazeta Wyborcza Adam Michnik. Po mnenju nekdanjega disidenta »bodo pustili nekaj demokratičnega okrasja, da bi pomirili tiste, ki so zaskrbljeni za demokracijo, a v temelju bo to putinizem«. Nič kaj bolj optimističen ni bil politolog Radoslaw Markowski: »Mogoče je pa bilo teh 25 let demokracije in liberalnih vrednot le obdobje odklona. In se zdaj nemara spet vračamo v normalnost.«
Vladajočo konservativno stranko Zakon in pravičnost je Evropska unija že okarala zaradi nedopustnega političnega poseganja v temelje pravne države, v zadnjem času pa ogorčenje vzbujajo tudi njeni posegi v umetnost in kulturo. »Ne damo vam kulture,« je pisalo na transparentih, ki jih je prejšnji mesec po Varšavi nosilo kakih 500 podpornikov protesta igralcev gledališča Polski iz Vroclava, ki jim je novi kulturni minister Piotr Glinski mimo njihove volje postavil novega direktorja. Niso pomagale ne demonstracije ne javno zgražanje znanega poljskega režiserja Krystiana Lupa, igralci iz gledališča v mestu, ki se letos ponaša s titulo evropska prestolnica kulture, pa še vedno po koncu predstav pridejo še enkrat na oder, z lepilnimi trakovi čez usta.
Čeprav bi se mu mandat iztekel naslednji mesec, so julija odstavili Pawla Potoroczyna, direktorja Inštituta Adama Mickiewicza, ustanove, ki skrbi za promocijo poljske kulture v tujini. »Zakon in pravičnost sledi filozofiji – najprej politika. Za njih ne obstajajo kulturne vrednote same po sebi,« je povedal Henrik Wozniakowski, ki so ga pri francoski agenciji AFP označili za »liberalnega katoliškega voditelja« založbe Znak. »Postopoma bodo prevzeli gledališča z individualnimi vizijami, ki ne služijo gradnji nacionalnega konsenza o pogledu, ki ga imajo v stranki na preteklost, skupnost ter vlogo voditelja in sovražnika,« je napovedal založnik.
Že spomladi so mediji poročali o ogorčenju uglednih mednarodnih zgodovinarjev zaradi odločitve kulturnega ministra, da bo zaradi »večje učinkovitosti« združilo dva muzeja o drugi svetovni vojni, ki ju gradijo v Gdansku. Tarča napada je bil projekt, ki ga je leta 2008 začel prejšnji poljski premier in sedanji predsednik evropskega sveta Donald Tusk, a »nemara najbolj ambicioznemu muzeju, ki so ga v katerikoli državi posvetili drugi svetovni vojni«, kakor je maja v reviji New York Review zapisal zgodovinar Timothy Snyder, grozi, da ga ne bodo odprli na začetku naslednjega leta, kakor so bili načrtovali.
»Muzej je postal bojišče za poljsko zgodovino,« se je pred dnevi glasil naslov članka v New York Timesu, v katerem so napovedali, da po petih letih gradnje in porabljenih 114 milijonih dolarjev muzeja januarja nemara sploh ne bodo odprli. Če pa ga že bodo, mu bodo oklestili proračunsko podporo. Na 5000 kvadratnih metrih razstavnih prostorov v Gdansku so hoteli pokazati širši zgodovinski kontekst in razloge za izbruh druge svetovne vojne, kar pa ni bilo všeč kulturnemu ministru in podpredsedniku vlade Glinskemu, ki je za ameriški časnik ustvarjalce muzeja obtožil, da so dali »premalo poudarka poljskemu pogledu«.
Po mnenju strokovnjakov oblasti moti, da muzej ni poskušal prikriti vloge Poljakov pri holokavstu, britanski zgodovinar Norman Davies pa je Zakon in pravičnost zaradi spora z muzejem že aprila obtožil »ksenofobičnih poskusov spreminjanja zgodovine«. Zgodba se še ni končala, ker je poljski ombudsman razglasil odločitev ministra o združitvi muzejev za neskladno z zakonom. »Mislili so, da bodo izvedli Blitzkrieg, zdaj pa imamo bitko za Stalingrad,« pravi direktor »spornega« muzeja Pawel Machcewicz, ki bi se moral po muzejski združitvi posloviti od položaja.
