Na Balkanu je še vedno preveč zgodovine

Referendum o samostojnosti Republike srbske bi resno ogrozil mir in stabilnost v BiH in regiji.

Objavljeno
12. september 2016 18.47
Memorijalni centar Srebrenica-Potočari 11.7. 2015
Vili Einspieler
Vili Einspieler
Avstrijski politik slovenskega rodu Valentin Inzko, ki je postal visoki predstavnik za BiH leta 2009, je poskušal prispevati svoj delež k reševanju problemov v državi že v letih od 1996 do 1999 kot avstrijski veleposlanik v BiH. Po njegovem je problem morebitnega referenduma o dnevu državnosti v Republiki srbski (predviden je za 25. september), da izpodbija avtoriteto Ustavnega sodišča BiH in temelje daytonskega mirovnega sporazuma.

Politiki na oblasti, zlasti v Republiki srbski, zagovarjajo ukinitev Urada visokega predstavnika za BiH (OHR), ki da je realno že ukinjen, vendar jim tega ni še nihče povedal. Po njihovem mnenju tudi v mednarodni skupnosti ni soglasja o tem, ali naj OHR uporabi svoja pooblastila ali ne. Ko so v igri občutljiva vprašanja, je politikom vseh nacionalnih in strankarskih barv kljub temu še vedno najlažje reči, naj odloči OHR. Tako tudi o načrtovanem referendumu o dnevu državnosti v Republiki srbski, ki znova povzroča napetosti med narodi v BiH.

Koliko so se napetosti v BiH okrepile zaradi slabitve EU in manjše aktivnosti Bruslja v regiji? 

Povezava med nedavnimi nesoglasji v regiji in aktivnostjo institucij Evropske unije po mojem ne obstaja. Prepiri v regiji so domači proizvod. Predvolilni boj, ki je potekal oziroma še poteka v Srbiji, na Hrvaškem in v BiH, je zagotovo deloma prispeval k medsebojnemu obtoževanju. Vendar ne gre samo za predvolilni populizem in neodgovorno retoriko. Vtis je, da ni bilo bistvenega mentalnega preskoka, da je treba sodelovati med seboj in biti zelo obziren v odnosu do preteklosti. To je skrb vzbujajoče.  

Je članstvo BiH v EU, kar za politično elito v državi ni prednostni cilj, še atraktivno med ljudmi in ali ima v BiH projekt EU sploh kakšno alternativo? 

Politična elita v BiH je deklarativno naklonjena vključevanju BiH v Evropsko unijo. Med njimi večinoma prevladuje prepričanje, da EU nima alternative. Vendar z njihove strani občasno slišimo tudi nekoliko drugačno retoriko. V praktičnem smislu, to je: ko gre za iskanje konkretnih rešitev in kompromisov, njihova dejanja ne sledijo vedno besedam podpore integraciji BiH v EU. Vse prevečkrat politiki usmerjajo svojo energijo v vprašanja, povezana s preteklostjo. Zaradi tega nastajajo notranjepolitična nasprotja v BiH, ki posledično zavirajo napredovanje države na poti v EU. Rezultat takšne politike je tudi splošna stagnacija v BiH in ponekod celo nazadovanje. Imam vtis, da je na Balkanu preveč zgodovine in premalo politikov, kot v Nemčiji in Franciji, ki bi se s to zgodovino ukvarjali na spravljiv način, v interesu prihodnjih generacij. Cilj takšne politike je odvračanje pozornosti od resničnih problemov v družbi, kot je na primer nizek življenjski standard in visoka brezposelnost. Prav tako se zdi, da je za nekatere cilj pokazati, da je BiH neuspešna država in da ne more obstati. Ne morem se tudi izogniti vtisu, da nekateri politiki v BiH približevanje EU postavljajo ob bok izvajanju neke bolj nacionalistične in populistične agende. Evropska agenda na neki način, vsaj včasih, tekmuje s politikami, usmerjenimi v preteklost.  

Ali bo OHR posegel po prepovedi, če se v Republiki srbski ne bodo odrekli referendumu o dnevu državnosti? 

Najprej bi povedal, da nihče ne nasprotuje pravici RS, da ima uradni dan Republike srbske, ki pa mora biti v skladu z Ustavo BiH. Ne gre za vprašanje praznika, ampak za spoštovanje ustavnega reda BiH. Referendum izpodbija avtoriteto Ustavnega sodišča BiH in temelje daytonskega mirovnega sporazuma, še posebej avtoritete institucij na državnem nivoju. O nadaljnjih korakih ne bi špekuliral. Za zdaj so vse opcije na mizi. Med drugim sta pred Ustavnim sodiščem BiH dve zahtevi. Prva je zahteva za presojo ustavnosti odločitve Narodne Skupščine RS o referendumu. Druga je zahteva Narodne Skupščine RS za revizijo odločitve Ustavnega sodišča BiH v zvezi z referendumom. Počakajmo na zasedanje Ustavnega sodišča BiH, ki bo 17. septembra.  

Kakšno težo imajo grožnje Republike srbske z odcepitvijo, glede na dejstvo, da je BiH suverena država dveh entitet brez pravice do odcepitve? 

Pogoste izjave o morebitni neodvisnosti Republike srbske sooblikujejo ozračje nezaupanja na politični ravni in med ljudmi. V političnem kontekstu otežujejo sprejemanje kompromisov med političnimi strankami, ki predstavljajo različne konstitutivne narode v BiH. Brez kompromisov ni reform, brez reform pa ni napredovanja države, izboljšanja standarda ljudi in ni hitrejšega približevanja EU. Blokade so le en vidik. Veliko bolj zaskrbljen sem, če pogledam neko splošno usmeritev aktualnih oblasti v Banjaluki. V nekaj letih je ta politika prešla od izjav o samostojnosti oziroma odcepitvi Republike srbske od BiH do prvega referenduma, s katerim želijo doseči − z nespoštovanjem odločb Ustavnega sodišča BiH − odcepitev od pravnega sistema države. Za leto 2018 je predsednik Republike srbske Dodik napovedal referendum o samostojnosti; če se bo to uresničilo, bosta zelo resno ogrožena mir in stabilnost v BiH in regiji. 

Stališče mednarodne skupnosti v zvezi z idejami o morebitni samostojnosti Republike srbske je zelo jasno: Mednarodna skupnost odločno nasprotuje spremembi meja BiH. BiH je država, sestavljena iz dveh entitet, ki nimajo pravice do odcepitve. 

Kaj pomeni odločitev Beograda, da ne podpre Banjaluke in da prepusti odločitev o referendumu tamkajšnji oblasti? 

Podpiram napor oblasti v Beogradu in javno izjavo, da referenduma o 9. januarju ne podpirajo. Vendar ta napor ni spremenil mnenja politikov Republike srbske, ki so še naprej odločeni, da organizirajo referendum. Obenem se sprašujem, ali bi lahko Beograd storil še več, da politike v RS prepriča, naj ne organizirajo referenduma.  

Kakšno korist ima Moskva od podpore politične avanture, ki meče senco dvoma na institucije, vzpostavljene z daytonskim sporazumom? 

Razlagati politiko Ruske federacije ni moja pristojnost. Je pa očitno, da ta država poskuša uresničevati svoje interese.

Je odločitev Ustavnega sodišča BiH, ki bi jo morali spoštovati tudi v Republiki srbski, samo pravna ali tudi politična? 

Odločitev Ustavnega sodišča je pravni akt. Odločitve ustavnega sodišča so končne in obvezujoče. Treba jih je spoštovati in izvajati, ne pa spraševati državljane na referendumu, ali se z njimi strinjajo.  

Kakšen vpliv ima dejstvo, da je Republika srbska delno tudi rezultat genocida in etničnega čiščenja? 

Kot rečeno, pri celotni zadevi z referendumom o 9. januarju gre za nespoštovanje ustavnega reda BiH in daytonskega mirovnega sporazuma. So pa zanimivi protokoli takratnih sej; na eni od teh sej sta Karadžić in Krajišnik razgrnila načrte o etničnem čiščenju, na kar je general Mladić odvrnil: »Kako bosta to pojasnila svetu? Pa ljudje, to je genocid!«

Kako komentirate poziv Milorada Dodika Bošnjakom in Hrvatom, naj skupaj s Srbi začnejo od začetka, ker mednarodna skupnost ni rešila še nobenega problema v BiH? 

Mednarodna skupnost že več kot deset let poziva domače politike v BiH, naj prevzamejo več odgovornosti za prihodnost države. Poziva jih, naj naredijo potrebne reforme, ki bodo izboljšale standard ljudi in gospodarsko stanje v državi ter BiH hitreje vodile k EU. Na žalost pa se nekateri politiki, med drugim Dodik, ki zdaj poziva k domačemu reševanju problemov, zadnjih deset let ukvarjajo z blokiranjem dogovorov in produciranjem umetnih kriz.  

Evropska komisija vztrajno išče en glas, ki bi v imenu BiH komuniciral z Brusljem. Ali lahko sprejeti mehanizem koordinacije omogoči skupno nastopanje BiH v pristopnih pogajanjih z Brusljem? 

To je vprašanje za EU in oblasti v BiH, ki so takšen mehanizem koordinacije sprejele. Mislim, da bo praksa dala najboljši odgovor na vaše vprašanje. Me pa seveda veseli, da je bil dogovor o mehanizmu koordinacije sklenjen. Dogovor je, kot razumem, pomemben delček v mozaiku, ki bo omogočil BiH naslednji korak na poti v EU.