V Sirijo z ženo in otroki

Nekateri otroci se »izgubijo« v džihadizmu, tudi petnajsterica iz mesta Lunel na jugu Francije se je. Pred dvema letoma so se odpravili med bojevnike Islamske države v Sirijo, kjer jih je osem v nekaj tednih umrlo, drugi so se umazali s krvjo. Kot krvniki so omadeževali tudi večinoma nič krive svojce v Lunelu, ki bi se zdaj najraje udrli v zemljo. Varnostni organi so na preži.

O »fenomenu« Lunela, ki leži v departmaju Hérault, si francoska javnost že nekaj časa postavlja vrsto vprašanj. Kako je mogoče, da se je v mestecu, ki šteje komaj 25.000 prebivalcev, toliko mladih sprevrženo navdušilo nad džihadizmom? Medtem ko so domačini še pred dobrim letom o svojih otrocih bojevnikih govorili s precej prizanesljivosti in jih romantično primerjali z mednarodnimi brigadami med špansko državljansko vojno − Evropa, in tako tudi Francija, se z morijo v Siriji dolgo sploh ni ukvarjala −, se je z napadi v Parizu januarja lani in sploh novembra vse spremenilo. Po pisanju Le Monda postaja življenje v Lunelu čedalje manj prijetno, a ne le za svojce džihadistov, ki bi – zaradi nenaklonjenosti in teže javnega mnenja – najraje postali nevidni in se celo selijo iz mesta, ampak tudi za druge: ulice so preplavljene s policisti, vojaki, orožniki in novinarji. Lunel je varnostna prioriteta francoske politike, kakor sploh departma l'Hérault, od koder je v Sirijo v zadnjih letih odšlo okrog petdeset Francozov. Po lanskih napadih v Parizu in razglasitvi izrednih razmer so mesto zaznamovali številne aretacije, preiskave in hišni pripori.

Kaj je šlo narobe?

Kaj smo naredili narobe pri vzgoji? se sprašujejo nekateri starši, medtem ko gledajo videoposnetke, na katerih mladi francoski džihadisti, tudi njihovi otroci so med njimi, sejejo smrt v Siriji. In kaj je šlo tudi kolektivno narobe? je vprašanje za oblasti, lokalne in nacionalno. Otroci ne zrastejo čez noč v skrajneže, nestrpnost in sovraštvo nista odločitev trenutka, ampak rezultat dolgoletne vzgoje in razpoloženja: doma, na ulici, v šoli, tudi v cerkvi in prav tako v mošeji. Mnogi v Lunelu se menda spominjajo, kako je že v začetku osemdesetih let mestno tržnico kazil grafit: Smrt Arabcem!, a ga ni nihče izbrisal. Zavedajo se, koliko je v njihovem okolju predsodkov in nasilja do številnih priseljencev, segregacija je očitna tudi v prostorski politiki. Zato se menda ni pretirano čuditi, da so se nekateri indoktrinirali in postali, večinoma pri zgodnjih dvajsetih, klavci v Siriji – na strani Islamske države proti režimu Bašarja Al Asada. Mesto je, med drugim, znano še po tem, da sta že leta 1983 dva sedeža v mestnem svetu zasedla politika skrajnodesničarske Nacionalne fronte, kar 47-odstotno podporo pa je stranka Marine Le Pen dobila tudi ob nedavnih regionalnih volitvah. Razkolov med mi in oni je veliko, za povrhu se že leta spopadajo s trgovino z drogami in vsem, kar ta prinaša, določeno vlogo pri radikalizaciji pa je menda odigrala tudi tamkajšnja mošeja.

Nevralgične točke

Med kraji v Franciji – ki veljajo za nevralgično točko radikalnega islamizma in kjer so v sedanjih izrednih razmerah opravili veliko preiskav, odredili številne hišne preiskave in nemalo pridržanj − so velika mesta kot Pariz, Lyon, Bordeaux, na jugu države pa so ideološka središča islamizma predvsem v Montpellieru, Nîmesu, Cannesu, Nici. Od tam se je v Irak, Sirijo, tudi Afganistan odpravilo precej več bojevnikov kot pa iz pristaniškega Marseilla, sicer drugega največjega mesta po velikosti v Franciji in najbolj muslimanskega mesta v Evropi: v njem živi 250.000 muslimanov. Čeprav je znano po drogi in drugi prepovedani trgovini, kriminalu ter po petih marsejskih okrožjih, ki so najrevnejšah v Franciji, ga za zdaj, kot opažajo sociologi, ne prepoznavajo kot središče radikalnega islama. Menda se ni niti bati, da bi to postalo, saj v njem prevladujejo muslimani alžirskih korenin, ti pa so, kot še razlaga Le Monde, »zaradi temačne alžirske zgodovine večkrat cepljeni proti džihadizmu«.

Tudi žene in otroci

Po podatkih francoskega notranjega ministrstva je v džihadistične mreže vpletenih okrog 1800 Francozov in Francozinj, prav zdaj jih je v Iraku ali Siriji kakih 600, približno 220 med njimi je žensk. Nekateri so s seboj odpeljali celo svoje družine ...: sorodnike je nekega dne pričakalo sporočilo, da so odšli, ali niti to ne, le izginili so. Statistika še pravi, da je bodisi v Siriji bodisi v Iraku doslej umrlo okrog 150 francoskih bojevnikov, medtem ko se jih je približno 250 vrnilo domov. Večinoma so po zaporih, pod nadzorom ... V Franciji, kjer živi med 3,9 milijona in 4,1 milijona muslimanov, je po uradnih predvidevanjih od 20.000 do 30.000 zagovornikov različnih gibanj radikalnega islama. Francoska država je oznako S (državna varnost) nalepila na dosjeje več kot 20.000 državljanov, 10.500 med njimi zaradi »domnevne pripadnosti ali povezav z radikalnim islamizmom«. Mestece Lunel na jugu države zaseda v tej novodobni drami prepoznavno vlogo.