Na Otoku bodo zaprli še zadnji podzemni premogovnik

Premog je vplival na razvoj Velike Britanije in zahodne civilizacije tako kot noben drug energent doslej.

Objavljeno
17. december 2015 17.42
BRITAIN-ECONOMY-ENVIRONMENT-MINING-COAL
Jure Kosec
Jure Kosec

Knottingley - Začetek množične uporabe premoga je ključno prispeval k razvoju Velike Britanije v svetovno velesilo in eno gospodarsko najbolj razvitih družb na svetu. S prenehanjem obratovanja še zadnjega podzemnega premogovnika na Otoku umira industrija, ki je omogočila revolucijo in človeštvo popeljala v moderno dobo.

Peščica bo obžalovala njeno slovo. Mnogi se ga bodo veselili.

V času vse večje okoljske ozaveščenosti in novih, čistejših načinov pridobivanja energije, premog ostaja močno zasidran v skupini najbolj osovraženih energentov. Povsem upravičeno: največji vir okolju nevarnih ogljikovodikov po besedah naravovarstvenikov in strokovnjakov bo tudi v prihodnosti predstavljal največjo grožnjo podnebju. Kar tretjina vseh izpustov toplogrednih plinov se pripisuje sežiganju premoga. Kljub razvoju drugih, čistejših in učinkovitejših oblik proizvajanja energije, človeštvo s sežiganjem premoga še vedno pokriva 40 odstotkov vseh energetskih potreb. V različnih delih sveta, predvsem v hitro rastočih gospodarstvih, v prihodnjih letih načrtujejo odpiranje na stotine novih termoelektrarn.

Črna revolucija

Toda za 450 rudarjev, zaposlenih v premogovniku Kellingley v zahodnem Yorkshireu, je zgodba s premogom zaključena. Podzemni premogovnik, zadnji svoje vrste v Veliki Britaniji, bo danes, pol stoletja odkar je bil odprt, prenehal z obratovanjem, rudarji, mnogi od njih z bogato tradicijo rudarstva v svojih družinah, pa bodo ostali brez dela. Premogovništvo, ki je spodbudilo revolucijo in omogočilo širitev imperija, kot so zapisali v Daily Telegraphu, bo z zaprtjem zadnjega podzemnega rova na Otoku dočakalo svoj bridek konec. Premog je vplival na zgodovino Velike Britanije in z njo celotne zahodne civilizacije toliko kot noben drug energent doslej: ne le v ekonomskem, ampak tudi v političnem in družbenem smislu.

Premogovništvo je vse od 18. stoletja naprej predstavljalo hrbtenico celotne britanske industrije: leta 1913 je v britanskih premogovnikih delalo več kot 1,2 milijona rudarjev. Ti so na leto izkopali skoraj 300 milijon ton premoga. Po koncu druge svetovne vojne, ko je bila rudarska industrija nacionalizirana, je bilo v Britaniji 1330 rudnikov. Premog je v drugi polovici 20. stoletja postal simbol družbenega boja, ko so sindikati rudarjev na vsak način in z vprašljivami metodami poskušali preprečiti načrtovano zapiranje rudnikov. Vrhunec njihovega boja je predstavljala stavka rudarjev v letih 1984-85, ki pa se je končala z veliko politično zmago takratne konservativne premierke Margaret Thatcher. Sindikati si od tistega trenutka dalje niso več opomogli. Enako je veljalo za rudarsko industrijo. Kasnejše vlade, tako konservativne kot laburistične, so nadaljevale zapiranje rudnikov.

Zaton stoletja stare industrije sta pospešila predvsem globalizacija in prehod k čistejšim oblikam pridobivanja energije. Premog, vsaj v Evropi, ni več v modi. V okolici Kellingleya obratujejo kar tri termoelektrarne, a po letu 2016 bo ostala le še ena. Britanska vlada namerava do leta 2025 zapreti vse termoelektrarne v državi. Zanašanje na tako umazan energent, kot je premog, bi bilo »pervezno«. Povsem drugačnega mnenja pa so vsi tisti, ki živijo od njega.

Svet, nasičen s premogom

»Popolnoma noro je, da bomo bomo obrnili hrbet rudniku, ki ostaja dobičkonosen, industriji, za katero imamo izurjeno delovno silo,« je za AFP povedal Keith Poulson, predstavnik sindikata rudarjev NUM. Velik del zaposlednih v rudniku, kot kaže, deli njegovo mnenje. Rudarji svoje razočaranje težko skrijejo, počutijo se poražene. Predvsem so jezni, ker trenutna in prejšnja vlada, kot pravijo, nista storili dovolj za zaščito industrije. Morda imajo prav, toda Kellingley, ki je nekoč zaposloval več kot 2300 ljudi, že nekaj let ne more več konkurirati z rudniki iz drugih držav, od katerih britanske termoelektrarne odkupujejo poceni premog. Izkop tone premoga na severu Anglije stane 43 funtov. Cena, ki jo energetske družbe plačajo uvoznikom, je za četrtino nižja. Upravnik premogovnika Shaun McLoughlin, sicer nekdanji rudar, za zaprtje krivi predvsem razmere na svetovnem tržišču. »Svet je nasičen s poceni premogom.«