Na Otoku izbirajo nov parlament

Zmaga na volitvah brez prepričljive večine bi bila poraz trenutne vlade.

Objavljeno
08. junij 2017 00.17
Jure Kosec
Jure Kosec

London – Leto dni po referendumu o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije bodo britanski volivci izbirali nov parlament. Po napovedih sodeč, bodo konservativci skoraj gotovo ostali največja stranka, nejasno pa je, koliko bo znašala razlika do največje opozicijske stranke, laburistov.

Ta razlika je vse, kar na koncu šteje. Če torijcem ne bo uspelo dobiti prepričljive večine, bo to imelo neposredne posledice tako za stabilnost vlade kot njeno sposobnost, da brexit izpelje do konca. Konservativci pod vodstvom Therese May naskakujejo svojo tretjo zaporedno volilno zmago v zadnjih sedmih letih. Vlada, ki jo je leta 2015 sestavil David Cameron, je pozneje izpolnila eno od svojih predvolilnih obljub in razpisala referendum o brexitu. Uspeh referenduma je sprožil tekmo za novega voditelja najstarejše politične stranke na svetu, ki jo je osvojila Theresa May. Toda nova britanska premierka ni imela mandata državljanov za težke naloge, pred katerimi se je znašla njena vlada. To je bil tudi glavni vzrok, zakaj se je aprila letos odločila razpisati predčasne volitve.

Premierka je dan pred odprtjem volišč ponovila, da le ona lahko izpelje brexit in za državo izpogaja dober dogovor z EU. Tekmec Jeremy Corbyn je upošteval preverjene teme o socialnih pravicah.

Brexit ni bil v središču pozornosti

Britanska volilna­ tekma se v nasprotju z napovedmi ni odvijala le okrog enega vprašanja. Brexit v času predvolilne kampanje ni dobil pozornosti, kot je je bil deležen pred njo. To je bil morda najjasnejši znak, da sta se britanska družba in politika končno sprijaznili z izidom lanskega referenduma.

Enega najbolje zvenečih sloganov predvolilne kampanje (»Za večino, ne za peščico«) se je domislila­ laburistična stranka Jeremyja Corbyna, ki je v nekaj tednih, če rezultati javnomnenjskih anket držijo, precej znižala zaostanek za vladajočimi konservativci Therese May. Slogani seveda niso vse, toda najbolj neposredno povedo, kaj posamezna stranka vidi kot svojo najprepričljivejšo lastnost, tisto, na kar na koncu stavi vse. Obljube o večji enakosti, socialni pravičnosti in koncu varčevanja so močno odmevale med volilnim telesom, ki je že na lanskem referendumu kazalo signale, da ne glasuje le proti EU, ampak tudi za spremembo načina delovanja države. Laburistom je z njimi uspelo prevzeti določanje agende, ki jo je od zadnjih volitev leta 2015, najprej z referendumom, nato pa s pripravami na izstop iz EU, skoraj v celoti narekovala vladajoča konservativna stranka.

Privrženec laburistov z majico, na kateri je vodja stranke predstavljen kot Che Corbyn, foto: AFP

Brexit ne bo odločil teh volitev, je prepričan Alan Wheatley, komentator in sodelavec uglednega britanskega think tanka Chatham House, ki to, da največji politični dogodek lanskega leta ni bil na seznamu pomembnih vprašanj, označuje za eno največjih presenečenj volilne kampanje. »Če bi bil, bi liberalni demokrati [kot nasprotniki popolnega izstopa iz EU] dosegli bistveno boljši rezultat v javnomnenjskih raziskavah. Razlog za to je, da največji stranki sprejemata izid referenduma, torej da brexit resnično pomeni brexit.« Podobno meni tudi Bill Emmott, publicist in nekdanji odgovorni urednik revije Economist: »Brexit skoraj zagotovo ne bo imel zelo velikega vpliva na volitve, mislim, da ni tako pomembno vprašanje za volivce, kot konservativci in mediji mislijo, da je.« Čeprav se je še pred mesecem dni zdelo, da je tekma odločena, je po njegovih besedah videti bistveno bolj odprta.

Laburisti so že pred kampanjo bolj ali manj jasno povedali, da so za omejevanje priseljevanja v državo, in nasprotni strani s tem odvzeli enega ključnih protiargumentov. »Glede tega poglavitnega vprašanja so stališča strank izenačena,« je povedal Wheatley, rekoč, da za laburiste ni imelo smisla ponavljati referendumske kampanje. Namesto tega so se odločili poudariti svoje ključne razlike v primerjavi s konservativci na področju sociale in ekonomije. »S pravilno oceno, da brexit ne prinaša novih glasov, je laburistom uspelo pripraviti dobro kampanjo, v kateri so se osredotočili na tradicionalne teme, kot so javne storitve in enakovrednejša porazdelitev prihodkov,« je ­pojasnil.


Problematična kampanja

V zadnjih tednih se je prvič po dveh letih zdelo, da je konkurenca dohitela torijce. Za to so si bili sami krivi. Konservativna kampanja je bila problematična z različnih vidikov: začela se je s prelomljeno obljubo Therese May, ki je od prevzema položaja večkrat zagotovila, da predčasne volitve ne pridejo v poštev, a jih nato vseeno razpisala, in nadaljevala s političnim programom, ki ni izpolnil še tako nizkih pričakovanj. Čeprav se je njena odločitev sprva zdela pravilna, se je kmalu pokazalo, da bi se lahko za konservativce sprevrgla v nepotrebno katastrofo. Kampanja je dosegla dno tik pred terorističnim napadom v Manchestru, ko je stranka v svojem programu najprej napovedala novo obliko financiranja oskrbe obolelih ljudi, nato pa predlog pod pritiskom javnosti le nekaj dni zatem umaknila. Tako mediji kot opozicija so opisali odločitev kot eno največjih in najbolj neugodnih salt v britanski politični zgodovini.

Vse to ni prepričalo stranke o spremembi dolgoročne strategije, ki je izrazito temeljila na brexitu. Konservativci so se v svojem programu s predlogi pomaknili precej proti sredini. Prvič po dolgem času so neposredno nagovarjali tudi tradicionalne volivce levice, predvsem tiste, ki so glasovali za izstop iz EU. Theresa May je predzadnji dan kampanje obiskala volilne okraje na severozahodu Anglije, ki jih v parlamentu predstavljajo poslanci laburistične stranke. S tem je potrdila, da konservativci še vedno verjamejo, da bo ravno brexit na koncu ključno vplival na izid volilne ­tekme.

Razlike med voditeljema

Premierka, ki je vodila močno personalizirano kampanjo (na nekaterih oglasih se je, denimo, pojavljalo le njeno ime, ne pa tudi ime stranke), je veliko stavila na očitne razlike med sabo in voditeljem opozicije. Konservativci so nenehno poudarjali, da se lahko le ona učinkovito pogaja z EU in na pogajanjih doseže dober dogovor. Na drugi strani je bila Corbynova glavna napaka pomanjkanje vodstvenih izkušenj in odločnosti. Pri vprašanju, kateri od voditeljev dveh največjih strank bi bil boljši premier, se Corbyn nikoli ni povsem približal Theresi May. Nedvomno pa se je njegova javna podoba v času volilne kampanje izboljšala. Njegova radikalnost bo pritegnila na volišče marsikaterega volivca, kot je bilo jasno v torek v Birming­hamu, kjer je Corbyn nagovoril večtisočglavo množico zvestih privržencev. Toda marsikoga bo tudi odvrnila.

Javnomnenjske raziskave ne dajejo enotnega odgovora na to, koliko bo na koncu znašala razlika med največjima strankama. Kljub temu se laburisti pripravljajo na najhujše. Njihove interne raziskave kažejo, da bi lahko stranka v najslabšem primeru izgubila tudi do 95 poslanskih sedežev, s čimer bi močno poslabšala svoj rezultat iz leta 2015, ko se je prebilo v parlament 232 njenih poslancev. Na drugi strani torijci vedo, da bi zmaga na volitvah brez prepričljive večine pomenila poraz trenutne vlade.

Edina svetla točka za laburiste naj bi bil London. Toda v Londonu, kjer je večina volivcev lani glasovala proti brexitu, se tokrat volitve skoraj zagotovo ne bodo odločale. Fokus tistih, ki bodo po zaprtju volišč danes in jutri zjutraj čakali na prve izide in na njihovi podlagi poskusili napovedati, koliko sedežev bosta dobili največji stranki, bo usmerjen na West Mid­lands, osrčje Anglije, na njen tradicionalno laburistični sever, tudi na Wales. Na območja, kjer je bil izstop iz EU podprt s prepričljivo večino. Brexit tokrat na volitvah ni bil glavna tema, a je zagotovo ostal največja neznanka.