Nacistični pozdrav: najprej šok, nato pridejo na vrsto vprašanja

Britanska kraljica pri šestih letih zagotovo ni vedela, kdo so bili nacisti in kakšni so bili njihovi načrti.

Objavljeno
21. julij 2015 14.36
Jure Kosec, zunanja politika
Jure Kosec, zunanja politika

London - Prvotni občutek osuplosti, ki je spremljal objavo domačega videoposnetka, na katerem bodoča britanska kraljica, stara komaj šest ali sedem let, skupaj s člani družine Windsor uprizarja nacistični pozdrav, sta kmalu zamenjala treznost in želja po iskanju ter razumevanju konteksta, v katerem je film nastal.

Odločitev urednikov tabloida Sun, da objavijo kakih osemdeset let star posnetek, na katerem britanska monarhinja, takrat še princesa Elizabeta II, pozira pred kamero in v slogu nemških nacistov dviguje iztegnjeno roko v zrak, bi brez večjih težav lahko opisali kot državotvorno, tudi če se mnogi z njo - predvsem iz spoštovanja do kraljeve družine - sprva niso strinjali. Tabloid je vztrajal, da ima objava posnetka velik pomen za razumevanje britanske zgodovine in tistega, kar se je dogajalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta se Evropa in svet počasi, a nezadržno pomikala v smeri nove velike vojne.

Novinarji in uredniki so v tem primeru opravili svojo nalogo. Šokirali so, a tudi osvetlili čas, na katerega bi mnogi, med njimi tudi marsikateri član kraljevega dvora, najraje pozabili.

Britanija se je z objavo posnetka znašla v nelagodnem položaju. Nihče, niti največji nasprotniki monarhije, tistega, kar zgleda kot avtentičen in spontan dan v krogu družine, niso želeli izkoristiti za napad na kraljico Elizabeto II. Ta pri šestih ali sedmih letih zagotovo ni vedela, kdo so bili nacisti in kakšni so bili njihovi načrti. Namesto tega so želeli izvedeti, v kakšnem kontekstu je posnetek nastal. Filmi in fotografije so lahko še tako dobri zapisovalci časa, a pogosto ne ujemejo tistega, kar je bistveno za njihovo razumevanje. Posledica tega so lahko napačne predstave in napačno razlaganje preteklosti, od katere sta sedanjost in prihodnost pogosto tako zelo odvisni.

Problem je v odraslih

Člani kraljeve družine na uradnih fotografijah skoraj nikoli ne izgledajo tako sproščeno kot na posnetku, ki je nastal na gradu Balmoral, najverjetneje okoli leta 1933 ali 1934. Na njem poleg Elizabete II. in njene sestrice, princese Margerete, lahko vidimo njuno mati princeso Elizabeto ter prestolonaslednika princa Edvard VIII. Kdo stoji za kamero ni jasno, po vsej verjetnosti pa z njo upravlja bodoči kralj Jurij VI, ki bo po abdikaciji svojega brata čez nekaj let prevzel vodenje britanske monarhije. Nacistični pozdrav uprizorijo tako bodoča kraljica kot njena mati in njen stric. Na tej točki se posnetek konča, gledalce pa pusti v večnem ugibanju, polne vprašanj.

Kot pri vsem nenavadnih poglavjih zgodovine, se je tudi v tem primeru najbolj pomembno vprašati, zakaj? Kot je kmalu po objavi posnetka zapisal Spectator, sta Hitler in nacizem v začetku tridesetih let v očeh mnogih Britancev predstavljala novost in neko čudno obdobje, ki ga bo Nemčija prej ali slej prerasla. Nacisti so bili groteskni, tako zelo, da so postali predmet norčevanja. A to še ne pomeni, da so vsi preprosto spregledali grožnjo, ki jo je predstavljal nacionalsocializem. Nasprotno, nekateri so v njej videli tudi pozitivne plati, predvsem pa manjše zlo od komunizma, ki je pustošil po Sovjetski zvezi. Objava tovrstnega zgodovinskega dokumenta po besedah Fraserja Nelsona, urednika Spectatorja, kaže »kako vsak narod razvije svojo priročno zgodovinsko pozabo, še posebno ko gre za prevladujoča nacionalna občutja«.

Tisto, kar predstavlja problem na posnetku, nista Elizabeta II. in njena mlajša sestra, temveč obnašanje odraslih, še posebno njunega strica. Kot je znano, je nesojeni kralj leto dni po svoji abdikaciji skupaj z ženo, Američanko Wallis Simpson, obiskal Nemčijo, kjer se je tudi srečal z Adolfom Hitlerjem.

Edvard ni skrival navdušenja nad gospodarskimi in socialnimi reformami, ki so jih nacisti uvedli po vzponu na oblast; ali je vedel tudi za njihove druge načrte, ni jasno. Dejstvo je, da ga je Nemčija na trenutke fascinirala, kar je v vsej svoji grotesknosti razvidno tudi iz spornega domačega posnetka. Kot je poudaril Guardian, Edvardova moralna otopelost kar bije ven iz pastoralnega prizora, v katerem je šlo vse narobe. »Vse kar nam ostane - a le če prizor preberemo v celotnem kontekstu - je izjemen občutek hvaležnosti, da je majhna deklica, oblečena v kilt, sčasoma dobila priložnost, da stvari postavi na njihovo mesto.«

Transparentnost vs zasebnost

Kot so opozorili pri istem časniku, je v ozadju afere tudi konstantna napetost med transparentnostjo in zasebnostjo v zadevah, povezanih s kraljevo družino. Povsem ločeno vprašanje, ki so si ga mnogi postavljali v minulih dneh, se je ukvarjalo z izvorom posnetka, ki brez specifičnega dovoljenja družine Windsor ne bi smel zapustiti kraljevega arhiva. Ta je po vsej verjetnosti v javnost prišel po naključju, kot del filmskega materiala, namenjenega za ekshibicijo, ki jo je pripravljala Buckinghamska palača. Dostop do arhivov, kot je ob tej priložnosti opozorilo več britanskih zgodovinarjev, ostaja močno omejen. Njihova prevetritev bi najverjetneje dela dobro tako monarhiji kot Windsorjem.