Tiskane izdaje
Berlin – Ljudje s poslanstvom so pogosto videti mlajši in nekdanji grški partizan Manolis Glezos, zdaj evropski parlamentarec stranke Siriza, ni izjema. 92-letnemu grškemu levičarju bi kljub belim lasem in brkom pripisali nekaj desetletij manj, ko poskuša z veliko energije v Nemčiji pridobivati podporo za odškodnine svoji državi.
Manolis Glezos je prestal dvanajst let zapora v skoraj vseh grških zaporih in v vseh režimih od italijanskega fašističnega, nemškega nacističnega do grških kolaborantov in povojne vlade, pa še štiri leta izgnanstva in devet poskusov atentata. »Najhujše je bilo, ko sem moral gledati, kako so usmrtili druge in ne mene,« je povedal na petkovi tiskovni konferenci za tuje dopisnike v Berlinu. Glezos je tridesetega maja 1941 skupaj s prijateljem splezal na vrh atenske Akropole in odstranil nacistično svastiko, ki so jo tja namestili okupatorji.
Najstarejšemu poslancu evropskega parlamenta ob takšni preteklosti ne bi smelo biti težko sedanje poslanstvo, ki si ga je zadal s prizadevanji za nemško vračanje odškodnin Grčiji - a je. »Vesel sem, da je bil nacizem pred sedemdesetimi leti vojaško poražen, a si zastavljam vprašanje, če je bil poražen tudi ideološko,« pravi. »V različnih oblikah se vrača tako v Evropi kot v svetu.« Položaj primerja s sicer pogašenim gozdnim požarom, ki se ponekod še vedno vnema.
Manolis Glezos je tako črnogled zaradi odločnega zavračanja nemške vlade, da bi Grkom poplačala tisto, kar ti verjamejo, da jim pripada. Finančno ministrstvo je nemške zgodovinske in druge dolgove v začetku aprila ocenilo na 278,7 milijarde evrov in tudi Glezos govori o »konkretnih in znanih« zahtevah. Tiste do grške države razlaga v treh točkah, gre za odškodnino za uničeno gospodarstvo, kot so se dogovorili že na pariški konferenci iz leta 1946 in ki naj bi danes brez obresti štele 108 milijard evrov: »Te vsote ne moremo ne povečevali ne zmanjševati niti ignorirati, je trdno določena,« pravi. Posojila, ki jih je bila Grčija prisiljena podeliti nacističnim okupatorjem, naj bi v današnjem denarju in tudi brez obresti štela 54 milijard evrov, Nemčija pa bi morala vrniti tudi starine in izkopanine, ki jih je odnesla ter poplačati zasebnike.
»Četudi bi bila le ena sama nemška marka,« je naslov njegove knjige, nadaljevanje pa se seveda glasi: »….bi Nemčija morala plačati!« Nekdanji partizan noče govoriti o vojnih odškodninah, ki jih odločno zavračajo tudi nemški politiki. »Če bi govorili o tem, bi šlo za neznanske vsote, saj je Wehrmacht ceste, mostove in vladne zgradbe uničeval ob prihodu in še enkrat ob odhodu. Mi zahtevamo le tisto, kar je bilo dogovorjeno in potrjeno!« In če Nemčija noče plačati, naj Italiji in Bolgariji vrnejo že plačane odškodnine? Zakaj je Nemčija plačala drugim, Grkom pa ne? Ko nemški finančni minister Wolfgang Schäuble navaja, da je ta tema zaključena, ga Manolis Glezos poziva, naj pove, kdaj in kako se je to zgodilo.
Verjame pa, da nemška javnost o grških zahtevah doslej sploh ni bila obveščena in se zato obrača nanjo. »Edina rešitev je, da nemška vlada ne bo imela opraviti le z nami, ampak tudi z nemškimi državljani!« Po odločitvi haaškega sodišča, naj Grčija in Nemčija to vprašanje uredita bilateralno, ne stavi več na sodno pot, ampak na javnost. »Danes je čuden status quo, premirje. Nismo v vojni, a se lahko že jutri spet bojujemo – zakaj ne bi torej sklenili mirovne pogodbe?« Manolis Glezos odgovarja kar sam: »Ker vedo, da bi morali v tem primeru plačati!« Ob današnjem zaskrbljujočem finančnem položaju Grčije pa podpira tiste visoke politike njegove Sirize, ki verjamejo, da je Grčija svojim upnikom z obrestmi in drugim že odplačala posojila. »Grki so petindvajsetega januarja volili in dejali: stop!«
Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble pa je v začetku tega tedna tujim dopisnikom v Berlinu tudi sam zatrdil, da je odgovoren svojim volivcem, ki vsekakor ne vidijo nobenega razloga za plačevanje stotin milijard evrov državi s po njihovem mnenju popolnoma zavoženim razvojem v minulih desetletjih. Mnogi bi sicer soglašali s predsednikom Joachimom Gauckom, ki bi žrtvam nacističnega terorja pomagal podobno kot nekdanjim prisilnim delavcem, pri prepričevanju nemške javnosti, da so za večino grških tegob krivi nacisti ali nemška podjetja, pa bo imel Manolis Glezos težave.
Nova grška vlada in njen najstarejši evropski parlamentarec pa imata v Berlinu tudi prijatelje in Glezos ima na dnevnem redu berlinskega obiska tudi srečanje s predstavniki Levice. Voditeljica te stranke Katja Kipping celo verjame, da se Siriza »z zavzemanjem za gospodarski razum namesto za neoliberalno usmeritev« bojuje za vso Evropo, za Grčijo pa zahteva novi Marshallov načrt.
