Tiskane izdaje
Zlo je dvoglavo in globoko. Eno glavo ima na Bližnjem vzhodu, drugo v Franciji, Belgiji, še marsikje. Prvo bodo morali hoteti odrezati svetovni voditelji – ni dovolj, da samo sočutno točijo solze ob vsakem novem napadu na nedolžne –, proti drugi se bo morala bojevati vsaka družba posebej in vsi skupaj.
Celotna družba in vsak državljan v njej ima v boju proti Islamski državi pred sabo težko nalogo, je po torkovih napadih v Bruslju dejal francoski predsednik vlade Manuel Valls in tako nekoliko spremenil smer političnega boja proti terorizmu v Franciji. Medtem ko je po napadih januarja lani v Parizu vzroke za zlo razlagal s spodletelo politiko mest od druge svetovne vojne naprej in je govoril o »teritorialnem, socialnem in etničnem apartheidu«, je po novembrski moriji trdil, da »odgovor na terorizem ni socialni ne ekonomski, ampak varnostni«. Ker je s 13. novembrom »varnost postala prva od svobod«, so v Franciji vse do 26. maja razglašene izredne razmere. Zdaj, po tragičnih napadih pri sosedih, je francoski premier znova obrnil ploščo in spustil glasbo, ki so se jo mnogi bali slišati. Vsi državljani bodo morali sodelovati v boju proti džihadizmu, ... tudi muslimani, ne da bi jih zato imeli za grešne kozle in ne da bi se ti počutili kot grešni kozli. Občutje manjvrednosti ali večvrednosti je vedno dvosmerno ...
Proti terorizmu se bodo v Franciji postavili s prastaro idejo laičnosti.
Poziv avtoritetam
V ponedeljek, že pred morijo v Bruslju, je bilo na francosko notranje ministrstvo povabljenih kakih 150 predstavnikov islama v Franciji. Namen srečanja z resornim ministrom Bernardom Cazeneuvom in predsednikom vlade Vallsom je bilo spodbuditi muslimanske avtoritete, da bi bolj sodelovale v boju proti radikalizmu. Francoska politika po novem opozarja na »religioznost džihadizma kot fenomena«, s katerim se je, po uradnih številkah, doslej tako ali drugače spečalo okrog 1860 Francozov. Prav zdaj jih je na bojiščih v Iraku ali v Siriji 606, približno 300 se jih je vrnilo in so bodisi za zapahi bodisi na prostem, še za 168 je potrjeno, da so na Bližnjem vzhodu izgubili življenje. Po Cazeneuvovih besedah »religiozna dimenzija ni nujno edino vodilo v radikalizacijo, je pa zagotovo okvir mobilizacije«. Očitno je, da zveni politično-religiozni diskurz džihadistov sprevrženo, strašno, in vendar za mnoge fascinantno. Zato je pomembno, kako zrelo se s sodobnim zlom spopada družba, ne le po francoskih zaporih kot znanih gojiščih radikalizma, ampak tudi po mošejah (ni samo naključje, da se je v džihadizmu v Siriji in Iraku »izgubilo« kar 15 mladih iz Lunela na jugu Francije, zaradi česar je mesto s komaj 25.000 prebivalci postalo medijski, varnostni ... fenomen). Socialna komponenta mladih, ki so odšli na bojišča, nekateri kar s partnerji in otroki, ne igra ključne vloge; kakor analizirajo v Franciji, jih je povečini »premamila« gorečnost diskurza, v mnogih primerih na socialnih omrežjih.
Plati terorizma
Francoska politika se je doslej povečini izogibala povezovanju terorističnih napadov z islamom. Ob svarilih mnogih intelektualcev pred ponovitvijo zgodovinske krivice, ki je bila storjena nedolžnemu Judu, se je ukvarjala predvsem s socialnim in psihološkim profilom samomorilskih napadalcev. Zdaj pa že daje jasno vedeti, da bodo morali konkretno vlogo v boju proti terorizmu odigrati prav tako muslimani. V praksi to pomeni, da bodo v posebnih enotah, ki so jih v prefekturah po Franciji osnovali za boj proti radikalizmu, sodelovali tudi lokalni verski predstavniki. Odprtih vprašanj je ogromno, mnogim se zdi problematično že tisto osnovno: Kaj je radikalizacija? A ne morejo biti na moralni potezi le muslimani v Franciji in Belgiji, ampak – zaradi dvoglavosti zla – tudi muslimanske države na Bližnjem vzhodu in drugod. Znan je, recimo, dogovor med Francijo in Marokom, po katerem naj bi se na Inštitutu Mohameda VI. o naprednem islamu izobraževali prav tako francoski imami.
Džihadistični terorizem je kompleksen fenomen. Čeprav v Franciji ni študije, ki bi potrjevala prevladujoče vzročno-posledično razmerje, se ga še vedno lotevajo parcialno. Psihologi ga povezujejo s (kolektivno) izgubo moralnih vrednot in s sektaštvom, sociologi opozarjajo na spodletelo integracijo, rasizem in diskriminacijo, politologi ga utemeljujejo z vojaškimi intervencijami (Francije in drugih zahodnih sil) na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, in tudi strokovnjaki za islam ga vidijo po svoje: nekateri so prepričani, da je džihadistični terorizem »boj, ki poteka znotraj islama«, drugi verjamejo, da je islam radikalen sam po sebi, in govorijo o »džihadistični islamizaciji radikalnosti«. ... Verjetno imajo prav tisti, ki morije na tleh Evrope razumejo kot strašljiv preplet vsega po malem.
