Evroposlance bi nadzor javnosti le oviral pri delu

Novinarji so na sodišču predstavili argumente za razkritje dokumentov o dodatkih poslancev evropskega parlamenta.

Objavljeno
19. oktober 2017 21.48
Anuška Delić
Anuška Delić

Luksemburg – Na evropskem sodišču je bila v četrtek javna obravnava v zadevi 29 novinarjev proti evropskemu parlamentu. Gre za skupino novinarjev iz vseh držav članic EU, ki so zahtevali dostop do podatkov o tem, kako evroposlanci porabijo dodatke, ki jih prejmejo poleg mesečne plače.

Precedenčni primer – doslej se novinarji v uresničevanju svoje pravice vedeti še nikoli niso skupinsko obrnili na evropsko sodišče – je vzbudil zanimanje evropskega sodišča. Javno obravnavo je namreč sklicalo samo sodišče, saj je ni zahtevala nobena od vpletenih strani. Povrhu je obravnava trajala dobre tri ure, in to pred razširjeno sodniško sestavo petih namesto treh sodnikov, kolikor jih praviloma razsoja.

Novinarji so leta 2015 od evropskega parlamenta zahtevali dostop do dokumentov, iz katerih bi bilo mogoče analizirati javno porabo vseh 751 evroposlancev iz 28 držav članic. Natančneje so jih zanimali dodatki, ki jih izvoljeni predstavniki državljanov EU prejmejo za službene poti, najemanje asistentov, naročanje študij, namestitve in podobno. Evropski parlament je zahteve zavrnil, češ da to niso javni podatki, novinarji pa so vložili tožbe na evropsko sodišče.

Nadzor nad izvoljenimi funkcionarji

Evropski parlament so na sodišču zastopali odvetniki s parlamentarnega pravnega oddelka, 29 novinarjev pa je pro bono zastopala odvetniška ekipa z nekdanjo slovensko informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar na čelu. Ta je uvodni polurni nagovor sodišča začela z besedami ameriškega žvižgača Edwarda Snowdna o tem, da vlade ne morejo uživati zaupanja, če najvišji predstavniki delujejo nepregledno, čeprav naj bi bili prav oni zgled preglednosti.


Z leve proti desni Nataša Pirc Musar, Rosana Lemut Strle, Anuška Delić in Tina Kraigher Mišič. Foto: osebni arhiv

Pojasnila je, da v tem primeru prav gotovo ne gre za zasebne podatke poslancev evropskega parlamenta, ki v času kampanje za izvolitev z javnostjo delijo veliko (tudi zelo zasebnih) podatkov. Prav tako se zavedajo, da pri izvajanju javne funkcije ne morejo pričakovati zasebnosti, zato razkritje dokumentov o njihovi javni porabi ne more kršiti njihove pravice do zasebnosti. Poudarila je še, da novinarji te podatke potrebujejo zato, da bi lahko opravljali svoje delo, torej nadzor nad centri moči.


Novinarji bi ovirali delo

Odvetniška ekipa evropskega parlamenta se je kljub temu pretežno sklicevala na to, da gre za zasebne podatke evropskih poslancev in da bi njihovo prekrivanje v dokumentih za administracijo bilo preveliko breme. Dokumenti, ki jih novinarji zahtevajo, naj bi namreč »obsegali več milijonov strani«. Povrhu evropski parlament dokumentacijo hrani le v tiskani obliki, v 48 omarah, je dodala odvetnica.

Evropski poslanci po njenem prepričanju potrebujejo prostor za premislek, ki bi jim ga novinarji, če bi pridobili dokumentacijo, vzeli. »Več časa bi porabili za odgovarjanje na kritike kot za politično dejavnost,« je dejala. Še več, svojega dela tako rekoč ne bi mogli več opravljati. Po njenem prepričanju to breme ni manj pomembno od potrebe javnosti, da nadzira delo poslancev. 

Sodišče je razpravo končalo z zahvalo za zelo zanimivo razpravo. Svojo odločitev bo sporočilo, ko jo bo sprejelo. To bi lahko bilo še letos.

***

Anuška Delić je pobudnica in vodja Projekta Evroposlanci, v okviru katerega so novinarji zahtevali navedeno dokumentacijo evropskega parlamenta.