Luksemburg – Na evropskem sodišču je bila v četrtek javna obravnava v zadevi 29 novinarjev proti evropskemu parlamentu. Gre za skupino novinarjev iz vseh držav članic EU, ki so zahtevali dostop do podatkov o tem, kako evroposlanci porabijo dodatke, ki jih prejmejo poleg mesečne plače.
Precedenčni primer – doslej se novinarji v uresničevanju svoje pravice vedeti še nikoli niso skupinsko obrnili na evropsko sodišče – je vzbudil zanimanje evropskega sodišča. Javno obravnavo je namreč sklicalo samo sodišče, saj je ni zahtevala nobena od vpletenih strani. Povrhu je obravnava trajala dobre tri ure, in to pred razširjeno sodniško sestavo petih namesto treh sodnikov, kolikor jih praviloma razsoja.
Novinarji so leta 2015 od evropskega parlamenta zahtevali dostop do dokumentov, iz katerih bi bilo mogoče analizirati javno porabo vseh 751 evroposlancev iz 28 držav članic. Natančneje so jih zanimali dodatki, ki jih izvoljeni predstavniki državljanov EU prejmejo za službene poti, najemanje asistentov, naročanje študij, namestitve in podobno. Evropski parlament je zahteve zavrnil, češ da to niso javni podatki, novinarji pa so vložili tožbe na evropsko sodišče.
Nadzor nad izvoljenimi funkcionarji
Evropski parlament so na sodišču zastopali odvetniki s parlamentarnega pravnega oddelka, 29 novinarjev pa je pro bono zastopala odvetniška ekipa z nekdanjo slovensko informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar na čelu. Ta je uvodni polurni nagovor sodišča začela z besedami ameriškega žvižgača Edwarda Snowdna o tem, da vlade ne morejo uživati zaupanja, če najvišji predstavniki delujejo nepregledno, čeprav naj bi bili prav oni zgled preglednosti.
Z leve proti desni Nataša Pirc Musar, Rosana Lemut Strle, Anuška Delić in Tina Kraigher Mišič. Foto: osebni arhiv
Novinarji bi ovirali delo
Odvetniška ekipa evropskega parlamenta se je kljub temu pretežno sklicevala na to, da gre za zasebne podatke evropskih poslancev in da bi njihovo prekrivanje v dokumentih za administracijo bilo preveliko breme. Dokumenti, ki jih novinarji zahtevajo, naj bi namreč »obsegali več milijonov strani«. Povrhu evropski parlament dokumentacijo hrani le v tiskani obliki, v 48 omarah, je dodala odvetnica.
Evropski poslanci po njenem prepričanju potrebujejo prostor za premislek, ki bi jim ga novinarji, če bi pridobili dokumentacijo, vzeli. »Več časa bi porabili za odgovarjanje na kritike kot za politično dejavnost,« je dejala. Še več, svojega dela tako rekoč ne bi mogli več opravljati. Po njenem prepričanju to breme ni manj pomembno od potrebe javnosti, da nadzira delo poslancev.
Sodišče je razpravo končalo z zahvalo za zelo zanimivo razpravo. Svojo odločitev bo sporočilo, ko jo bo sprejelo. To bi lahko bilo še letos.
***
Anuška Delić je pobudnica in vodja Projekta Evroposlanci, v okviru katerega so novinarji zahtevali navedeno dokumentacijo evropskega parlamenta.