Tiskane izdaje
Okoli 47 milijonov francoskih volivcev je povabljenih, da jutri v prvem krogu predsedniških volitev glasujejo, katera kandidata iz enajsterice naj bi se prebila v drugi krog 7. maja. Izbira je pestra in zajema celoten politični spekter od skrajnega levega pola do desnega roba.
Volitve so hrup in pomembno je marsikaj. V četrtek zvečer, medtem ko je enajsterica kandidatov za predsednika Francije predstavljala svoje programe televizijski javnosti, je Francoze pretresla vest o terorističnem napadu na Elizejskih poljanah: en policist je bil ubit, še dva ranjena. V zadnjem trenutku so politični toni tako spet varnostni, namen napadalcev je bil očiten: vplivati na volitve.
V četrtek zvečer se je enajsterica kandidatov za predsednika države predstavila še zadnjič: na France 2 je vsakdo imel petnajstminutni nastop in priložnost, da bi prepričal tudi tistih okoli 30 odstotkov volivcev, ki še ne vedo, komu nameniti svoj glas. Javnost so poskušali omrežiti z ekonomskimi programi, s pogledi na mesto Francije v svetu in z vsem, kar bi lahko postalo poudarek njihovega morebitnega mandata.
Spopada idej ni bilo, lahko so le drug za drugim ponovili, kar so verjeli, da je ponoviti treba. Za očitke in udarce, kot do zdaj neredko nizke, in tudi za nizka čustva jim na televiziji niso dali priložnosti. Med predstavitvami, na katere naj bi vsak kandidat prinesel predmet, ki ga določa, in ga postavil tudi v Elizejsko palačo, so se tudi vsi častno odzvali na teroristični napad, izrekli sožalje in izrazili solidarnost. In tako je spet postalo pomembno vprašanje varnosti in terorizma.
»Prva naloga predsednika je, da varuje,« se je odzval liberalec Emmanuel Macron in napovedal, da bi se kot predsednik zunanjepolitično osredotočal na boj proti terorizmu. Kaj pa druge teme?
Nepokornost in populizem
Med vodilno peterico najprodornejših – ki jim ankete javnega mnenja napovedujejo največjo podporo in največ možnosti, da se prebijejo v drugi krog 7. maja – je prvi nastopil radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon iz France insoumise. Petinšestdesetletni politični maček – ki ga postavljajo v levi populizem in verjame, kot si je izbral slogan, v »moč ljudstva« – je s seboj prinesel budilko in poudaril, kako ga nenehno opozarja, da »je zdaj čas«.
Čas je, da Francozi zaradi podnebnih sprememb spremenijo navade, predvsem način proizvajanja in potrošniške navade. Čas je, da Francija zapre nevarno jedrsko poglavje in pravičneje porazdeli bogastvo – ljudje bi morali dostojno živeti od svojega dela in pokojnin. Čas je tudi, da se v Franciji konča »predsedniška monarhija«.
Med zanimivimi poudarki kandidata – ki mu je javno mnenje v zadnjih tednih zdržema bolj naklonjeno in je v četrtek še pozval: »Poskušajmo biti koristni in živeli bomo srečno« – je gotovo zagovarjanje »pravice do dela«. Po njem bi, če poenostavimo, država morala zagotoviti delovna mesta vsem že vsaj leto dni brezposelnim državljanom: s posebnimi mehanizmi, denimo z zadrugami ... Če tega ne bi storila, bi jo bilo mogoče tožiti, »saj je v ustavi zapisano, da ima vsakdo pravico do dela in tudi dolžnost.« Ustavo bi Mélenchon nasploh predrugačil, kajti Francijo želi popeljati v šesto republiko.
Voditeljica Nacionalne fronte, 48-letna Marine Le Pen, je na zadnjo predstavitev prinesla ključ nekega podjetja, ki ji ga je – v znamenje pripadnosti – zaupal njegov lastnik. Političarka, ki želi »spet spraviti v red Francijo«, grmi proti priseljevanju in straši s terorizmom ..., bi zdaj hotela še ključe domovine. Da bi jih dobila, obljublja marsikaj prevratnega: prepričana je, da se Francozom ni treba bati izhoda iz evra.
Posledice da bi »bile majhne«. V svojem znanem slogu, ko veliko dramatizira, je tudi v zadnjem televizijskem nastopu močno poudarila vprašanje terorizma: »v predsedniški kampanji sploh nima mesta«, in vendar se je treba biti proti »totalitaristični ideologiji islamističnega fundamentalizma«.
Za nacionalistko so prava pot strog nadzor na mejah, okrepitev policije in žandarmerije za 15.000 novih delovnih mest ... Ob tragični novici z Elizejskih poljan si je sploh dala populističnega duška: »Spet se začenja mora ... Ni bilo narejeno vse, da bi bili naši državljani zaščiteni.«
Pogled v prihodnost
Levičar, ki graja varčnost po nemško in verjame, da bo spet treba zagnati Evropo, vsaj če se bomo hoteli dobro spopasti z globalnimi nevarnostmi, se je, med drugim, precej smelo obregnil ob francosko diplomacijo ... »Če odloča vojaška industrija, potem Francija nima več zunanje politike.« Politični razred pa da je tak, kakršnega si narod zasluži.
Devetintridesetletni nekdanji minister za ekonomijo Emmanuel Macron, ki pravi, da »mora biti Francija priložnost za vse«, je za predmet, ki bi določal njegov mandat, izbral slovnico, »slovnico iz otroštva«, iz katere se je učil in je bila njegova pot do znanja, ne le znanja francoščine. Izobraževanje je za liberalca, ki neguje podobo intelektualca, prioriteta, zato bi v problematičnih četrtih, denimo, razrede omejil na dvajset učencev ...
Izobrazba je pot do samouresničitve, socialno dvigalo, kot rad ponavlja, v četrtek pa je, med drugim, še poudaril, kako je treba končati hipokrizijo, da je Francija egalitarna družba. Za povrhu se je opravičil vsem, ki jih je morda, med obiskom v Alžiriji, prizadel s ponesrečeno izjavo, da je bila kolonizacija »zločin proti človeštvu«.
Nevarnost terorizma
Nekdanji premier, republikanec, François Fillon, ki se že več mesecev poskuša znebiti vpletenosti v afero Penelopegate, je zadnji televizijski nastop usmeril k vprašanjem varnosti. S seboj ni prinesel nobenega osebnega predmeta, saj »nisem fetišist«, imel je predvsem »voljo«, in to ima tudi v svojem sloganu. Hotel bi zaščititi Francoze, po njegovem prepričanju mora »boj proti terorizmu postati prioriteta prihodnjega predsednika republike«, zato bi, denimo, odvzel državljanstvo vsem, ki so bili obsojeni zaradi terorističnih dejanj, in bi se tesneje povezal z Rusi.
Poudaril je tudi, kako bi morali francoski otroci dobro poznati lastno zgodovino – da bi se »počutili člani narodne skupnosti«. In pod njegovo taktirko bi menda popravili napake, ki so jih zagrešile predhodne leve in desne vlade ...
Komu?
Komu se bodo zaupali Francozi? Bati se je, da si zaradi četrtkovega napada marsikdo v nedeljo sploh ne bo upal na volišča, čeprav bo vlada, kot so že napovedali, povečala število policistov, orožnikov in vojakov na terenu. Še bolj pa je skrb vzbujajoče, da bi prestrašeni volivci lahko glasovali drugače, kot bi sicer. Morda jih bodo vodila čustva ... in v tem primeru bi utegnila veliko potegniti prav Le Penova. V zadnjem tednu se je sovražno povsem sprostila.
