Tiskane izdaje
Prihajajoče parlamentarne volitve na Nizozemskem bodo resna preizkušnja za politični mainstream. Še večje izzive prinaša čas po volitvah, ko bo treba predstaviti učinkovito alternativo Geertu Wildersu in rešitvam, ki jih ponuja. V nasprotnem je njegov vzpon tako rekoč zagotovljen.
Peter van Ham, gostujoči profesor na Collège d'Europe v Belgiji in strokovnjak za varnostna vprašanja pri uglednem nizozemskem inštitutu za mednarodne odnose Clingendael, je v pogovoru razdelal Wildersovo privlačnost za približno petino Nizozemcev, ki nameravajo glasovati zanj. Med njimi, je pojasnil, niso zgolj »jezni beli možje«.
Nizozemsko le nekaj tednov loči od parlamentarnih volitev, na katerih bi lahko prvič slavila Geert Wilders in njegova Stranka za svobodo (PVV). Kakšne so možnosti, da se to zgodi?
Presenečenje bi bilo, če PVV ne bi bila uspešna na volitvah. Ampak tudi zmaga ne pomeni, da bo lahko sestavila delujočo vlado, kar je v tem primeru največji izziv. Stranka bi lahko osvojila približno 35 od 150 sedežev v parlamentu. Vsaka koalicija, ki bi jo sestavila, bi morala šteti vsaj 75 glasov. Izziv za PVV je, koga povabiti v koalicijo. Vprašanje je tudi, ali obstaja verodostojna alternativa – torej koalicija, sestavljena iz šestih ali sedmih zelo majhnih strank, ki bi združile moči, povezovala pa bi jih želja preprečiti PVV prihod na oblast. To bi bila zelo slaba osnova.
Kako bi uspeh PVV vplival
Volivci pravijo, da si želijo sprememb, zato podpirajo raznorazne stranke, med drugim tudi PVV. Že njen obstoj je spremenil diskurz, tako kot v Nemčiji pojav stranke Alternativa za Nemčijo (AfD). To še ne pomeni, da bo AfD pristala v vladi, ampak bo imela oziroma že ima vpliv na tisto, o čemer se govori.
Kakšen je tipičen Wildersov volivec? Ali sploh obstaja?
Obstaja njegova karikatura. To je neizobražen belopolt moški, poraženec evropske integracije in globalizacije. Toda zanimivo je, da v tem ni resnice. Kar vidimo pri podpornikih PVV, je prerez družbe. Med njimi najdete vašega povprečnega peka, pomivalca oken, zdravnika, akademika, tudi novinarja. Med njimi so moški in ženske, stari in mladi, lahko bi rekli tudi belopolti in temnopolti ter pripadniki različnih ras. V nedavni javnomnenjski raziskavi o tem, katera stranka uživa največjo podporo med pripadniki etničnih manjšin, je bila na vrhu lestvice še vedno delavska stranka (PvdA), tik za njo pa PVV. Kako je to mogoče? Tudi med priseljenci je veliko nasprotovanja priseljevanju in nekateri od njih se v marsičem strinjajo z Wildersom.
V njegovih motivih je precej očiten protest ...
Nekaj ga je, zagotovo, a je tudi agenda. Podobno je pri Marine Le Pen. Pri njej niso največje razlike med levičarji in desničarji, ampak med patrioti in globalisti. Ne vem, ali ima prav, ampak to je zanimiv pojav. Tudi PVV si želi zavarovati socialno državo, želi storiti marsikaj, kar tradicionalno spada v domeno levice. Njen program je nacionalističen, rahlo nostalgičen in ljudem da občutek, da bodo imeli več nadzora nad svojo usodo. Tako se je zgodilo tudi z brexitom, pri katerem ni šlo toliko za nasprotovanje EU kot za nadzor nad priseljevanjem, denarjem in trgovino. Napačno bi bilo misliti, da je to zgolj protest. V ozadju je precej razvit program, bolj sofisticiran od tistega, s katerim je zmagal Trump. V njegovem primeru je to dejansko bil protest, saj nihče ni vedel, kaj bo storil po prihodu na oblast. Pri Wildersu ni teh neznank.
Peter van Ham. Foto: Clingendael
Kje vidite največje napake mainstreama?
Nisem preveč navdušen nad uokvirjanjem populističnih strank, češ da so na robu fašizma. Zahajanje v takšen diskurz je zelo nevarno, saj v nekaterih primerih marginalizirate od 20 do 25 odstotkov volilnega telesa. To počnete samo v lastno škodo.
Dokler stranke delujejo v okviru tistega, kar jim dovoljuje ustava, morate z njimi ravnati tako kot z drugimi političnimi gibanji. Zdaj se dogaja ravno nasprotno. Tradicionalne stranke, predvsem tiste na levici, zgolj iščejo krivce, obsojajo ljudi in jih razglašajo za skrajne, ne da bi se spopadle z dejanskimi vprašanji, ki so pomembna za volivce. Brexit je pokazal, kako tak pristop ne deluje, kako kontraproduktiven je. Če teh težav ne jemljete resno, se vam bo to vrnilo kot bumerang. To je edini izhod.
Na strani političnih elit je veliko oklevanja glede sprejemanja populističnih programov, kakršen je PVV-jev, kar je razumljivo, a kljub temu sporno. Za Wildersovo priljubljenost ni ekonomske razlage. Ne smete pozabiti, da gre nizozemskemu gospodarstvu zelo dobro. Brezposelnost je nizka, tudi med mladimi. Ljudje ga podpirajo, ker verjamejo, da njihova država izginja zaradi EU, zaradi globalizacije ... to je zgodba, ki jo vidimo po Evropi in v ZDA.
Mark Rutte je med kampanjo prevzel nekaj Wildersove populistične govorice.
Takšne stvari se dogajajo v predvolilnem obdobju. Gre za iskanje pozornosti, dokazovanje ljudem, da premier razume njihove težave in skrbi. Problem je, ker je na oblasti že osem let in je v marsičem odgovoren za trenutno stanje v državi, tako za dobre kot za slabe stvari. Ljudje pričakujejo, da bo prevzel odgovornost za to. Imitiranje Wildersa se mu po mojem ne bo obrestovalo.
Bo PVV na teh volitvah dosegla zgornjo mejo popularnosti?
Če se vrneva na začetek, na tisto, kar se utegne zgoditi po 15. marcu ... Vsi vedo, da bo vlada, oblikovana iz sedmih manjših strank, tako nestabilna, neučinkovita in da ne bo zdržala več kot dve leti. V tem primeru bomo kmalu imeli nove volitve, stranke, ki so sodelovale v vladi, bodo izgubile še več kredibilnosti, Wildersova podpora bo v vmesnem času le naraščala.
Ne vem, kje je zgornja meja njegove popularnosti. Toda če politična slika ostane nespremenjena, je Wildersov vzpon na oblast tako rekoč zagotovljen. Morda čez dva meseca, morda čez dve leti, kdo ve. V Nemčiji imajo pregovor, da o tistem, kar vam ni všeč, ne govorite. Wilders je prihodnost, toda na Nizozemskem se o tem načeloma ne govori.
