Napolitano odhaja, na Kvirinal prihaja morda Prodi

Devetdesetletni Giorgio Napolitano se je odločil sestopiti z najvišjega rimskega griča Kvirinala v domačo hišo, ki je od najbolj mogočne in razsipne palače v Evropi oddaljena samo lučaj. Ne bo več predsednik, ker meni, da je prestar in preveč utrujen. Italijansko politiko je kot predsednik republike reševal skoraj devet let, v politiki pa je bil od zmeraj.

Italijani so Napolitanovo izjavo o odstopu pričakovali. Nekaj nemira je sicer bilo, vendar je stari predsednik tudi svoje slovo opravil kot vse drugo doslej. Brez cirkusa, brez visoko zvenečih besed, preprosto je razložil, da ne zmore več nositi bremena predsedniške funkcije. Kdaj bo fizično sestopil s Kvirinala, ni povedal, ugibajo pa, da se bo to zgodilo 13. januarja, ko bo premier Matteo Renzi v Bruslju prebral poročilo o svojem delu o polletnem predsedovanju Italije v Evropski uniji.

Velik gospod

Giorgio Napolitano je čisto posebna figura v italijanski politiki. Izhaja iz komunistične stranke, bil je protifašist v času, ko to v Italiji sploh ni bilo moderno. V rodnem Neaplju si je omislil svojo partizansko enoto, ker je hotel biti upornik, protifašistov pa na Neapeljskem takrat ni bilo. Potem je vstopil med komuniste, kjer je naredil zelo opazno kariero, pri tem pa ves čas veljal za velikega gospoda med lastnimi tovariši in tudi med tujimi državniki. Medse so ga že pred pojavom tako imenovanega evrokomunizma vabili Britanci, predavati so mu dovolili (in ga posebej povabili) tudi Američani.

Napolitano je bil vse življenje politik. Od leta 1953 do 1996 je bil član rimske poslanske zbornice, član evropskega parlamenta je bil dvakrat, od 1989 do 1992 in potem spet od 1999 do 2004. Leta 2005 ga je takratni predsednik Carlo Azeglio Ciampi imenoval za dosmrtnega senatorja. Vmes oziroma hkrati s parlamentarno ali evroparlamentarno funkcijo je bil Giorgio Napolitano predsednik rimskega parlamenta (od 1992 do 1994) in minister za notranje zadeve v Prodijevi vladi (od 1996 do 1998).

Najbolj vidno vlogo je Neapeljčan Napolitano opravil, ko je prišel na Kvirinal. Od tedaj se je marsikomu njegovo delovanje zdelo tudi malo sporno. Nikoli sicer ni preveč prekršil ustavnih določil, ki predsedniku dajejo predvsem protokolarno vlogo, vendar je Italijo kljub vsemu osvobodil usode razširjenega podjetja družine Berlusconi, s tem je sesul tudi berlusconijevsko desnico in pripomogel k formiranju večbarvnih vlad, v katerih že tretji mandat skupaj korakajo levičarji, desničarji in tisti vmes. Svojo levo sredino je po svoje tudi osvobodil nadvlade starih partijskih kadrov, ki se niso mogli dogovoriti več o ničemer, čas pa jih je že zdavnaj pohodil. Da bi preprečil nove politične razkole in zmedo na vrhu, je pred skoraj dvema letoma sprejel še eno kandidaturo in postal prvi italijanski predsednik z drugim mandatom.

Napolitanovi manevri, ki jih nikoli ni oznanjal glasno ali robato, so spodnesli Berlusconija, prinesli in odnesli Maria Montija, na novih volitvah ustoličili levo sredino, ki ni bila sposobna vladati. Prinesli in odnesli so Enrica Letto, na tron so dovolili pa potem pomagali najmlajšemu in najmanj izkušenemu izmed vseh italijanskih predsednikov vlade, Matteu Renziju.

Ugibanja o nasledniku

Kdo bo Napolitanov naslednik, še ni jasno. Po kuloarjih je mogoče slišati marsikaj, ugibanj je veliko. Največkrat omenjajo nekdanjega premiera Romana Prodija, ki je kot premier vladal dvakrat, pa so ga obakrat spodnesli najbližji sodelavci, s katerimi si je omislil Oljko. Na volitvah je dvakrat premagal svojega najtršega tekmeca Silvia Berlusconija, ki je bolj kot kdo drug zaznamoval prvi dve desetletji po zlomu in zgodovinskem koncu krščanske demokracije. En mandat je bil Prodi tudi predsednik evropske komisije.

Na prejšnjih predsedniških volitvah pred skoraj dvema letoma je Prodi veljal za favorita, pa ga je spodnesla njegova lastna levosredinska Demokratska stranka, ki ga ni bila sposobna izvoliti, čeprav je imela med tisoč elektorji (poslanci, senatorji in predstavniki dežel) dovolj veliko večino. Potem se je Prodi nekajkrat pridušal, da noče ničesar več slišati o politiki. Zdaj ga je za naslednika predlagal sam Napolitano. Kljub preteklim sporom ga je podprl tudi Renzi, domnevno se s takim predlogom strinja tudi Prodijev najhujši nasprotnik Berlusconi.

Za kandidata je veljal tudi šef Evropske centralne banke Mario Draghi, ki je včeraj svoj ne politični karieri sporočil prek nemških medijev. Poleg Prodija naj bi bila edina kandidata še večni kandidat za vse položaje, bivši premier Giuliano Amato in sedanji finančni minister Pier Paolo Padoan. Predsednica parlamenta Laura Boldrini pa zahteva, naj državo vodi ženska.