Naprej bi koristil stranki in državi

Kaj počne François Hollande? Ne bo se umaknil s političnega prizorišča, predsedoval bo fundaciji La France s'engage.

Objavljeno
24. julij 2017 15.08
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Po koncu mandata, ki so ga Francozi že sproti označevali za klavrnega, se je François Hollande diskretno umaknil: morda sploh zato, ker so bili na volitvah – predsedniških in parlamentarnih – iz ospredja francoskega političnega življenja izrinjeni tudi socialisti; volivci so Socialistično stranko zgodovinsko potisnili na obrobje. Zdaj, po dveh mesecih in pol, se je nekdanji predsednik Hollande javno oglasil in zatrdil, da ne odhaja s političnega prizorišča.

Prejšnji petek je, ves sproščen, brez kravate in dopustniško spočit, nastopil v Arlesu, kjer je pred nekaj sto podporniki napovedal, da bo od septembra predsedoval fundaciji La France s'engage, v okviru katere si bodo prizadevali za najbolj inovativne in konkretne projekte v dobro francoske družbe. Kakor je brati na spletni strani fundacije, ki ima sedež v pariškem centru startupov Halle Freyssinet, ti zadevajo izzive s ključnih področij, kot so izobraževanje, kultura, solidarnost, boj proti podnebnim spremembam, zdravje ipd.

Pomembna vloga socialistov

Po poročanju francoskih medijev se je nekdanji šef države v Arlesu, kjer je govoril o preteklosti in prihodnosti, vzdržal vsakršnih komentarjev na račun svojega naslednika Emmanuela Macrona, domače in mednarodne politike, se je pa nekoliko pohvalil z lastnim mandatom in spregovoril tudi o »frustracijah«, ki jih občuti vsak odhajajoč predsednik, »tudi Mitterrand jih je po štirinajstih letih«. Lasten mandat se mu zdi zadovoljiv, čeprav mu je primanjkovalo časa, da bi lahko vse opravil, kot je treba, in čeravno ve, da včasih »šele zgodovina poskrbi za pravičnost«. In vendar je prepričan, da je – kar zadeva statistiko o odpiranju novih delovnih mest, na primer – državo prepustil Macronu v razmerah, ki bi se morale pokazati za ugodne. Zdaj se resda drži nekoliko ob strani in tako bo menda še nekaj časa, vendar političnega poglavja ni končal, politično knjigo namerava pisati naprej; socialistična stranka mora, je prepričan, tudi v prihodnje igrati eno ključnih vlog v Franciji. Ni mogoče dopustiti, da bi se proti macronizmu postavljala samo radikalna tabora, populistična skrajna desnica in nič kaj drugačna skrajna levica, med Macronom in Jean-Lucom Mélenchonom, vodjo Nepokorne Francije, mora stati še nekdo. In zato bi bil rad François Hollande še naprej koristen: tako socialistični stranki kot tudi državi. Menda ga ni pričakovati ravno v prvih strankarskih vrstah, zagotovo pa bolj v ozadju, kjer naj bi določal bolj ali manj socialdemokratsko linijo in v ospredje potiskal nekatere varovance, denimo Najat Vallaud-Belkacem, nekdanjo ministrico.

Redefiniranje stranke

Politični analitiki medtem po dolgem in počez pretresajo socialistični tabor, ki se poskuša, pogreznjen v krizo, kakršne še ni bilo, redefinirati po zgodovinskem porazu na predsedniških volitvah: rezultat Benoîta Hamona je bil v majskem prvem krogu uboren, saj je dobil komaj dobrih šest odstotkov podpore, in nič manj na parlamentarnih volitvah, ko so francoski volivci v narodno skupščino postavili le 33 socialističnih poslancev od 577 vseh. Fiasko ni samo politični in moralni udarec (podobnega kot socialisti so doživeli tudi Republikanci na tradicionalni desnici), ampak ima konkretne finančne posledice. Po pravilih javnega financiranja političnega življenja v Franciji, ki jih je, sodeč po mnogih nedavnih aferah, stara francoska politika s pridom zlorabljala, slabi volilni rezultati pomenijo tudi manj javnih dotacij. Po pisanju Le Figaroja prejme vsak tabor »po 1,42 evra za vsak glas na parlamentarnih volitvah (pod pogojem, da dosežejo vsaj odstotek glasov v najmanj 50 volilnih okrajih), vzporedno zagotavlja država še denarno pomoč, preračunano iz števila izvoljenih parlamentarcev. Posamezni poslanec 'nanese' po 38.000 evrov.« Ali z drugimi besedami: pred volitvami je Socialistična stranka sprejemala po 25 milijonov evrov na leto, po novem jih bo dobila občutno manj, sedem milijonov.

Znamenita hiša

 

Finančno je v stranki menda že tako skrb vzbujajoče, da bodo morda morali celo prodati svojo znamenito hišo na ulici Solférino v imenitnem sedmem pariškem okrožju, nedaleč stran od narodne skupščine. V lasti jo imajo od leta 1986, velika je 3000 kvadratnih metrov, v njej pa vsak dan dela okrog 130 ljudi. Po nekaterih ocenah bi lahko za razkošno zgradbo dobili med 53 in 57 milijoni evrov, medtem ko so še v času frankov zanjo dali osem milijonov evrov. Nekateri glasovi v stranki resda že nekaj časa opozarjajo, da – saj so vendar socialisti – nimajo česa iskati v eni najdražjih četrti v Franciji, ampak bi se morali preseliti na obrobje. Salonskost da jih drago stane ..., tudi v političnih glasovih.