Tiskane izdaje
Za svobodo govora je težko leto. Prevpraševanje njenih omejitev je postalo bolj intenzivno, prepričanje, da se nekaterih čustev ne bi smelo žaliti, bolj razširjeno. Ob prvi obletnici napada na uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo se ni mogoče znebiti vtisa, da je ideal, za katerega je moralo umreti 12 ljudi, čedalje manj univerzalen.
Teroristi si 7. januarja lani niso izbrali za tarčo le institucije, ampak eno od temeljnih demokratičnih vrednot. Namen napada, kot so kasneje pravilno ugotovili nekateri zahodni mediji, je bil utišati in prestrašiti, predvsem pa omejiti moč tistih, ki ne bijejo bitk z orožjem, temveč s slikami in besedami.
Marsikomu tudi leto po napadu ni jasno, kako pomembno vlogo so uredniki in avtorji časopisa, osnovanega na pravici do norčevanja iz vseh, ne glede na spol, raso, versko ali politično prepričanje, odigrali v boju za zaščito svobode izražanja. Če bi se tega zavedali, ne bi vztrajali pri prepričanju, da so bili ustvarjalci časopisa s tem, ko so objavljali podobe preroka Mohameda in druge kontroverzne karikature, sami krivi za usodo, ki jih je doletela. Res je, vseskozi so se zavedali, da si s svojim početjem ustvarjajo sovražnike. Toda sprejeti samocenzuro bi bilo še huje. Pomenilo bi kapitulacijo, priznanje nasprotnikom, da so zmagali.
Odločitev, da so se tako izpostavili, kot so se, je bila na koncu njihova; kot člani svobodne družbe so imeli vso pravico, da jo sprejmejo. Nikakor pa niso bili krivi za tisto, kar jih je doletelo.
Francoska prestolnica je bila lani tarča dveh množičnih terorističnih napadov. Zadnji, ki se je zgodil novembra in v katerem je umrlo 129 ljudi, je mnogo bolj svež in za marsikoga bolj tragičen, ker so bili med tarčami džihadistov nič hudega sluteči obiskovalci koncerta, restavracije, nogometne tekme ... Umor 12 oseb v uredništvu Charlieja Hebdoja in še dodatnih petih v predmestju Pariza enajst mesecev pred tem je bil drugačen, mnogo bolj diskriminatoren. V bistvu je izzval enega od temeljnih idealov demokracije.
Razumevanje in samocenzura
Medtem ko so mnogi odšli na ulice, da bi podprli časopis in demokratične ideje, ki jih zagovarja, je veliko ljudi izrazilo »razumevanje« za tisto, kar se zgodilo. Naenkrat niso bili več pod drobnogledom samo napadalci, temveč tudi pravica do svobode govora. Mnogi so se strinjali, da bi jo bilo treba omejiti, zlasti v primerih, povezanih z vprašanji vere, ki pogosto zbujajo močne čustvene odzive. Njihovi pomisleki so bili praviloma dobronamerni, prepričani so bili, da bi se s tem lahko izognili vsem preteklim in prihodnjim tragedijam. Toda v kontekstu zgodovine niso pomenili nič novega. Nasprotno, bili so le nadaljevanje globalne tekme vrednot, v katerem si stojijo nasproti izrazito sekularni in izrazito verski ideali.
Lanskega septembra je minilo deset let od objave karikatur preroka Mohameda v danskem časopisu Jyllands-Posten. Jacob Mchangama, danski odvetnik in ustanovitelj Justitie, københavnskega možganskega trusta, ki promovira zaščito človekovih pravic in vladavine prava, je v mnenjskem članku za bruseljski Politico zapisal, da se Danska še danes sooča s posledicami krize, ki je močno vplivala tako na javno mnenje in medije kot na politiko in intelektualce.
Ob 10. obletnici objave karikatur se te niso pojavile v nobenem danskem časniku, menda zato, ker »niso več relevantne« in »ker vsi vedo, kako so videti«. Mchangama je poudaril, da je to nesmiseln argument, in ga primerjal s samocenzuro. »Vsi vemo, kako je videti [danska] kraljica. Toda ko je aprila [2015] praznovala 75. rojstni dan, so njene fotografije objavili vsi mediji.«
Karikatur Mohameda ni objavil niti Jyllands-Posten, ki je po številnih grožnjah in poskusih napadov na svoje novinarje in urednike uveljavil prepoved reprodukcije spornih vsebin kot uradno uredniško politiko z obrazložitvijo, da »nasilje deluje«.
Pomikanje v nasprotno smer
Ta ugotovitev se, na žalost, vedno znova potrjuje. Danska je bila tarča terorističnega napada le mesec dni po pokolu v uredništvu Charlieja Hebdoja, ko je islamski skrajnež s strelnim orožjem napadel kulturni center, v katerem je potekala razprava o svobodi govora, kasneje pa še sinagogo, in ubil dve osebi. Med ubitimi je bil tudi Lars Vilks, aktivist in eden od avtorjev spornih karikatur islamskega preroka. Nasilje je lani delovalo tudi drugod. Da nasilje deluje, ni razvidno le iz števila smrtnih žrtev, ki jih to proizvede, temveč tudi iz tega, kako se kot družba odzovemo nanj. Vse bolj se zdi, da svoboda govora, kljub obljubam evropskih in zahodnih politikov, da jo bodo obvarovali, v nekaterih primerih ni več samoumevna. Pri zoperstavljanju terorizmu, rasizmu in zasebnosti se zahodne demokratične družbe čedalje bolj pomikajo v nasprotno smer. Marsikdo se ne zaveda, da s sprejemanjem ukrepov, s katerimi poskušamo utišati nasprotnike, na dolgi rok škodimo sebi. Nihče namreč ne more zagotoviti, da ti nekoč, v neki drugi situaciji, ne bodo uporabljeni proti nam.
»Ni le pravica tistega, ki govori, da ga slišijo,« je pred leti v enem izmed nastopov dejal pokojni britanski novinar in avtor Christopher Hitchens. »Tudi občinstvo ima pravico slišati. Vsakič, ko poskušamo koga utišati, postanemo žrtve lastnih dejanj.«
