Nasvidenje v naslednji bitki za Grčijo

V Atene se bodo stekle nove milijarde, dolžniški odpustki sprva le kozmetika, Sloveniji manjše breme.

Objavljeno
25. maj 2016 22.50
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Razplet še enega­ maratonskega zasedanja o ­Grčiji ni bil presenetljiv. Po enajstih urah pogajanj je bilo sproščenih 10,3 milijarde evrov novih posojil in Atenam se obetajo dolžniške olajšave.

Prvi del obroka, 7,5 milijarde, naj bi dobili že junija. Preostanek pomoči bo izplačan jeseni, če ne bo novih zapletov pri izpolnjevanju zavez. Kljub dramatični zadnji analizi IMF, ki je pokazala vse razsežnosti dolžniških in siceršnjih težav, ki so pred Grčijo v prihodnjih letih in desetletjih, je bil na koncu sprejet politični kompromis. Če se bo čez dve leti, ko bo končan lani julija sprejet rešilni program, uradno pokazalo, da so grški dolgovi nevzdržni, je predvidena kopica ukrepov za blažitev pritiska.

Vodja evrske skupine, Jeroen Dijsselbloem, je razglasil doseženo za velik preboj. Vse načrtovano lahko deluje samo, če v Grčiji ne bo velikih političnih, gospodarskih in socialnih pretresov, ki bi ogrozili izvajanje programa. Kdor gleda skozi rožnata očala, lahko ugotovi, da je Grčija prvič po letu 2014, ko je pred prihodom Sirize na oblast izstopila iz recesije in se prvič spet lahko zadolžila na mednarodnih finančnih trgih, na poti gospodarskega okrevanja. Tudi premier Aleksis Cipras je ugotovil, da lahko dobi denar samo, če ravna po ­pravilih.

Nagrada pred poletjem

Ker se bliža poletje, ko mora Grčija odplačati okoli 3 milijarde evrov obveznosti do IMF in ECB, ni imel druge poti. Obljuba dolžniških olajšav je nekakšna nagrada. Cilj nobenega od treh rešilnih programov posojil v zameno za reforme sicer ni bil neposredna pomoč grškemu prebivalstvu, ampak predvsem zagotavljanje solventnosti države. Brez pomoči bi Grčija morala v bankrot z vsemi posledicami, najbrž tudi izstopom iz evra. Alternativa bi bili nepredstavljivi rezi, s katerimi bi država del denarja, denimo za pokojnine, namenila ­plačevanju dolgov.

Kritiki po drugi strani bentijo, da se s takšnimi prijemi zgolj kupuje čas pred novim viharjem. Vodja liberalcev v evropskem parlamentu Guy Verhofstadt je primerjal zakon med Grčijo in njenimi posojilodajalkami s partnerjema, ki soglasno varata drug drugega. Ker da zakoni ponavadi propadejo, kadar si partnerja ne povesta resnice, bi za preprečitev ločitve morali razčistiti stvari. Verhofstadt je opozoril, da Grčija od časov prvega programa ni izvajala 74 odstotkov sprejete zakonodaje. »Nova posojila bodo zapravljanje davkoplačevalskega denarja.«

Kakorkoli že, posojilodajalke priznavajo Ciprasovi vladi veliko delo pri izvajanju sprejetih reform. Najbolj dvomljiv je IMF, ki je v zadnjih mesecih glasno zahteval čim večje dolžniške olajšave, ker da Grčija s svojimi zmogljivostmi ne bo izpolnila varčevalno-reformnih ciljev programa, kot je 3,5-odstotni primarni proračunski presežek leta 2018. Predstavnik IMF na zasedanju Poul M. Thomsen je sicer namignil, da je sveženj načeloma sprejemljiv. V njegovem upravnem odboru bodo morali ugotoviti, da je izpolnjen pogoj o vzdržnosti dolga.

Nezahtevna nočna seansa

K temu, da je »reševalcem« na nočni seansi delo šlo laže od rok, je pripomogel splošni kontekst. Nihče noče ponovitve lanskega poletja in trepetanja, kaj bo z Grčijo. Zapleti pred referendumom v Veliki Britaniji niso zaželeni, saj bi lahko okrepili evroskeptične sile na Otoku. Tudi siceršnji položaj v Uniji, ki se mora ukvarjati s številnimi notranjimi težavami in begunsko krizo, je takšen, da je grško vprašanje moralo biti čim prej umaknjeno z mize. Že tako so ključne odločitve prenesene na leto 2018, ko se bo rešilni program iztekel.

Tako kot v drugih podobnih rešitvah je v zadnjih odločitvah veliko namernih nejasnosti, ki dopuščajo različne razlage in so po drugi strani pogoj za sklenitev kompromisa. Čeprav do dolžniške olajšave, ki je v Grčiji velika politična tema, upnice z izračuni dokazujejo, da na kratki rok Atene ne bodo imele težav, saj evropskim upnicam skorajda ne plačujejo glavnice in obresti. To bi po veljavnem načrtu prišlo na vrsto šele proti sredini prihodnjega desetletja. Grčija plačuje predvsem zapadle obveznosti do ECB in IMF, ki se jim ne morejo ogniti.

Odpustki, predvideni do leta 2018, bodo simbolične, kozmetične blažitve z upravljanjem dolga. Tega nemškemu finančnemu ministru Wolfgangu Schäubleju pred volitvami in v času vzpona do evra kritične AfD sploh ne bo treba zagovarjati v bundestagu. Pozneje naj bi prišli na vrsto resnejši ukrepi. Načrtovana je vrnitev dobičkov, ki jih ECB ustvari pri trgovanju z grškimi obveznicami. Z delom od 20 milijard evrov, ki so bile v programu sprva namenjene za kapitalske injekcije grškim bankam, bi lahko z menjavo posojil zniževali stroške obresti.

Priznanje Sloveniji

Z različnimi oblikami prestrukturiranja dolgov (poznejša zapadlost, nižje obresti, moratorij na plačila) bi dosegli, da Grčija za podaljševanje posojil in financiranje primanjkljaja do leta 2030 ne bo plačevala več kot 15 odstotkov BDP na leto in v poznejšem obdobju 20 odstotkov. Če bodo sprejeti takšni odpustki, se bodo roki za vračilo dolgov približali koncu stoletja. Eden od scenarijev je, da bi ESM odkupil posojila IMF Grčiji, vredna 14,6 milijarde evrov, ki so s skoraj 4-odstotnimi obrestmi precej dražja od evropskih.

Slovenija je po besedah finančnega ministra Dušana Mramorja zadovoljna, saj je dobila priznanje, da ima izjemno, višjo izpostavljenost do Grčije kot druge članice. Povprečje izpostavljenosti do kriznih držav je med 2,2 in 2,4 odstotka BDP, slovenska pa znaša 3 odstotke. Ko bodo sprejeti ukrepi, naj bi bilo zagotovljeno njeno znižanje »na normalno raven«. To vse so sicer teme, o katerih bodo odločali leta 2018, ko bo ocenjena dolgoročna vzdržnost grškega dolga. Posojeni denar bo v celoti nazaj v Ljubljani vsekakor šele čez dolga desetletja.