Tiskane izdaje
Bruselj – Dve eksploziji na letališču Zaventem! Kratka novica, ki je kmalu po osmi uri hitro zakrožila. Da bi se zgodilo kaj drugega kot teroristični napad, se je zdelo neverjetno. Bruselj je bil zadnje dni že tako na trnih.
Starejšo hčer sem že odpeljal v šolo, pri mlajši začnejo ob 8.40. Vodilo je bilo isto kot vedno: biti moramo previdni, a živeli bomo kot doslej. Pri vratih vrtca zaskrbljeni obrazi staršev in vzgojiteljic. Vsi gledajo v telefone. Ne vemo, kako bo čez dan, počakajte na nadaljnja obvestila. Po radiu objavljajo dramatična pričevanja ljudi z letališča, na družbenih omrežjih se pojavijo prve fotografije tragedije na letališču. Iz Slovenije in od drugod pridejo prva vprašanja, ali smo še živi in na varnem: na Zaventemu je vsak dan okoli 50.000 ljudi.
Pridejo prve informacije o zaprtem metroju, eksploziji na postaji Maelbeek. Hitro prikolesarim do naše postaje podzemne železnice linije Stockel, začetna postaja linije 1. Varnostniki priganjajo zadnje ljudi, naj zapustijo objekt. Tamkajšnji supermarket za rešetkami, kavarna je prazna. Uradniki v kravatah na tablicah prebirajo službene dokumente. Vsak drugi bere novice na pametnem telefonu, drugi imajo v rokah brezplačnik Metro. Študentje prelistavajo literaturo. Na novejših metrojih predvajajo glasbo, včasih prosjačijo razglašeni vzhodnoevropski muzikantje.
Tako je vsako jutro na metrojih številka 1 in 5, ki stojijo na Maelbeeku. Za vsakogar, ki živi na vzhodu mesta in se vsak dan vozi s podzemno v bruseljsko evropsko četrt, so takšni prizori nekaj vsakdanjega. Na vlaku na postaji Maelbeek, ki je oddaljen nekaj minut hoda od institucij EU, je eksplodiralo. Ko slišiš novico, lahko le upaš, da med žrtvami ni koga od znanih. Na pot do Maelbeeka se od doma odpravim z avtom. Dlje kot do velikega krožišča Montgomery se z vzhoda ne da priti, policisti preusmerjajo promet.
Deset minut hoda naprej, skozi Parc du Cinquantenaire, je evropska četrt z znamenitim krožiščem Schuman. Na levi strani plača Justus Lipsius, kjer potekajo vrhi Unije. Na desni strani Berlaymont, sedež evropske komisije. Palači sta obsijani s soncem. Odkar EU drvi iz krize v krizo, pa tudi od prej, so slike tukajšnjih palač znano, klasično ozadje javljanja televizijcev. Pričakajo me močne policijske enote, vojaki s čeladami. Območje preletava helikopter, tulijo sirene. Okrepčevalnice, v katerih je ponavadi težko dobiti prosto mizo, so zaprte. Ulice so prazne kot konec tedna.
Avenija Arts-Loi je nekakšen bulvar evrokracije. Sredi nje so pri Maelbeeku kot barikada postavljena vozila reševalcev, gasilcev, policije. Na vlaku podzemne železnice je izgubilo življenje najmanj 15 ljudi, ki so bili na poti v službo, šolo ali po opravkih. Belgijski krizni štab nas obvešča, naj kljub paniki raje pustimo otroke v šolah. Srečam znanca, ki se je odzval pozivom in se odpravil darovat kri. V krčmi na Place Jourdanu, blizu Maelbeeka, se natakar drži za glavo: »Nimam niti črne zastave, da bi jo izobesil.«
Ko smo konec tedna po aretaciji Salaha Abdeslama z dopisniškimi kolegi delali v bruseljskem Molenbeeku, smo drug drugega opogumljali, da smo v »valilnici džihadizma« na varnem. Razmišljali smo, da skrajneži ne bodo izpeljali napada na svojem domačem terenu.
Bruselj je že tako posebna varnostna zgodba. Tukaj je sedež več institucij EU in Nata. Zaradi notranjih nesoglasij in razdeljenosti države varnostni organi ne morejo delovati učinkovito. Po pariških napadih 13. novembra je bila razglašena najvišja stopnja teroristične nevarnosti, podzemno železnico so ustavili, šole so bile zaprte. Jedro pariških napadalcev je bilo namreč prav iz Bruslja. Tu so odraščali njihov načrtovalec Abdelhamid Abaud, brata Abdeslam in več drugih vpletenih. Belgija je po »izvozu« bojevnikov Islamske države na prvem mestu.
Belgijsko glavno mesto ni bilo prvič tarča napadov. Pred dvema letoma, 24. maja, je Mehdi Nemmouche, 29-letni Francoz alžirskega rodu, med napadom na Judovski muzej v Bruslju usmrtil štiri ljudi. Imena in ozadje storilcev napadov na osrednjem bruseljskem letališču Zaventem in na vlak podzemne železnice na postaji Maelbeek sinoči še niso bila znana. Tako tarče kot potek napadov pa so že zadosten dokaz za džihadistično ozadje. Tako kot v Madridu 11. marca 2004 so napadli v času, ko je na letališču in metroju največ ljudi.
Tudi po aretaciji Abdeslama je belgijska oblast opozarjala, da nevarnost terorističnih napadov ostaja. Kljub temu so ogroženost pustili na drugi najvišji stopnji. Iz belgijske vlade so zadnje dni opozarjali, da odkritja v zadnjih Abdeslamovih skrivališčih, kjer so našli tudi detonatorje, kažejo na nove teroristične napade. Drugi so opozarjali, da uničenje ene celice druge spodbudi k aktivaciji. Seveda (še) nihče ne more izključiti scenarija, da sta Abdeslamova aretacija in včerajšnji napad nepovezana.
»Vedeli smo, da se bo prej ali slej zgodilo«
Na bolj praznih ulicah okoli evropske četrti je bilo po napadih čutiti veliko panike in negotovosti. Ljudje so strmeli v svoje pametne telefone in spremljali zadnje novice o dogajanju. Zaposleni v evropskih institucijah okoli Maelbeeka so raje ostali na delovnih mestih do poznih popoldanskih ur in niso zapuščali stavb. Upokojena Bruseljčanka Fabienne Gillote, ki živi v neposredni bližini Maelbeeka, se ni hotela odpovedati svoji opoldanski kavi. »Seveda je povezano z Abdeslamom. Le kaj bi bilo drugega!« je bila prepričana.
Tako kot vsi drugi se je bala za svoje bližnje in prijatelje, ki bi lahko bili na podzemni železnici ali na letališču. »Moja hči se vsak dan vozi z metrojem v službo. Najhuje je bilo, ker je nisem mogla priklicati po telefonu,« je pripovedovala. Izteklo se je srečno. Za Gillotovo teroristični napadi niso bili presenečenje, pričakovala jih je. »Po Verviersu (tam so januarja odkrili teroristično celico) in Parizu smo vedeli, da se bo nekaj zgodilo. Mislili smo, da se bo zgodilo prihodnji mesec, prihodnje leto, enkrat v prihodnosti. A zgodilo se je danes,« je pripovedovala.
»V ozadju je velika politika«
Parc du Cinquantenaire na robu evropske četrti je bil na prvi pogled kot nekakšen otok blaženih. Okoli velike mošeje je v sončnem vremenu vladala tišina. Zlovešče znamenje so bile le policijske sirene, ki so se slišale iz daljave. Prodajalec znamenitih belgijskih vafljev, Irfan iz kosovskega Ferizaja (Uroševca), je bentil, da je bil ob ves zaslužek. Živi v priseljenski četrti Schaerbeek, kjer se je skrival tudi Abdeslam. »Poznam veliko Maročanov in Alžircev. Napadalci niso bili tukajšnji fantje. V ozadju je velika politika. Kot v nekdanji Jugoslaviji,« je pripovedoval.
Pri njegovem mobilnem kiosku se je ustavila skupina gimnazijcev, ki se je iz centra mesta proti domu odpravila peš. »Grozno je. Ne počutimo se varne. Ne vemo, kaj bo. Vse je bilo strah za nas in dolgo nismo mogli domačim sporočiti, da je vse okej,« so pripovedovali. Bruselj tako že več mesecev doživlja teroristično dramo. Mesto, ki je neuradni sedež EU in v katerem dela več deset tisoč evropskih uradnikov, je privlačno, ker ima duha odprtosti, strpnosti in multikulturalnosti. Veliko tega utegne hitro izgubiti.
