Pahor: Retorika, ki smo ji priča, nas mora skrbeti

Ne sme se zgoditi, da bi Slovenija izpadla iz najbolj povezanega dela Evrope, opozarja predsednik.

sob, 13.02.2016, 21:16

»Ne sme se zgoditi, da bi Slovenija izpadla iz najbolj povezanega dela Evrope,« je na münchenski varnostni konferenci posvaril slovenski predsednik Borut Pahor.

Ruski ministrski predsednik Dmitrij Medvedjev govori o novi hladni vojni, v katero smo po njegovem prepričanju že zdrsnili, nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier meni, da še nismo zdrsnili vanjo, a se temu hitro približujemo. Kako vi ocenjujete vse bolj napeti evropski in mednarodni položaj?

Prav imata eden in drugi. Dejstvo je, da so bile te besede izrečene tu, na münchenski varnostni konferenci, pa je simptom časa, v katerem živimo. Varnostni problemi se zaostrujejo in zdi se, da je mednarodna skupnost, zlasti ZDA in EU na eni strani ter Ruska federacija na drugi, ta hip veliko bolj narazen kot skupaj. To je verjetno pripeljalo do nesrečne, a odmevne formulacije ruskega predsednika vlade, s katerim sem se pogovarjal neposredno zatem. Takoj sem ga vprašal o razlogih za takšno izjavo, dejal je, da se je odzval na generalnega sekretarja Stoltenberga. Odgovoril sem mu s kitajskim odgovorom, da lahko riž, ki ga vržeš po tleh, pobereš, besed, ki si jih izgovoril, pa ne moreš vzeti nazaj in razumel je, kaj sem hotel povedati. To bo gotovo še odmevalo, v najboljšem primeru naj bo svarilo, v najslabšem pa lahko pomeni tudi kaj drugega.

Sirija se vse bolj spreminja v vroči konflikt. Po pisanju časopisa FAZ nemške obveščevalne službe verjamejo, da je sirsko-ruska zmaga bolj ali manj zagotovljena, medtem pa Savdska Arabija razmišlja o kopenskem posredovanju. V tem primeru pa je Medvedjev govoril celo o možnosti nove svetovne vojne.

Privrženci mirnega reševanja sporov z veliko zaskrbljenostjo opazujemo razvoj dogodkov, saj se zdi, da smo naivni, tisti, ki zagovarjajo vojaško, pa realni. To je vedno zelo nevarno. Mislim, da še nismo prestopili Rubikona, vendar smo zelo blizu tega. In dokler bo možnost reševanja spora po mirni poti, bom jaz in bo Slovenija naredila vse, da se bo to zgodilo, saj moramo zavarovati prihodnost naših otrok.

Simptomatično je, da v svojem vprašanju niste omenili Islamske države, saj je prav ta poleg državljanske vojne obrnila reflektorje svetovne javnosti v Sirijo in Irak. Zdaj pa je to videti kot obstranska razprava in to me zelo skrbi. Tudi na konferenci sem govoril o tem, da razumem, da je treba v Siriji in Iraku potrebno rešiti celo vrsto stvari, a je prva in temeljna stvar, ki nas mora skrbeti, moč Islamske države, zlasti zato, ker se seli v Libijo, ki je zaradi odsotnosti vladanja kot ustvarjena za prihod radikalnih skrajnežev in zdi se, da se to že dogaja. Od tam pa lahko Islamska država pride še bližje Evropi in naš cilj mora biti, da rešimo en problem za drugim.

Zdi se mi, da je ta čas najlažje rešiti ukrajinski problem, potem sirskega, to pa bi morda omogočilo rešitev najtežjega − libijskega. Ta v široki javnosti še ni obravnavan tako, a moja zlovešča napoved je, da se tja seli vse in bo to zaradi geopolitičnih okoliščin še težje kot sirska situacija. Morda bo Sirija razpadla na več držav, morda celo na Kurdistan, kar bi odprlo vprašanja turškega odnosa, a mislim, da stvari niso nerešljive.

Ta retorika, ki smo ji priča, nas mora skrbeti. Tisti, ki si želimo mirnih rešitev, moramo priti z mirovnimi pobudami na plan, pravo mesto pa je po mojem Organizacija združenih narodov. Z zaskrbljenostjo gledam, kako je ta hip brez pobude, mislim, da čas zahteva več kot delne konference, da zahteva veliko mirovno konferenco na ravni OZN.

Jordanski kralj Abdulah II. je v Münchnu opozarjal tudi pred zaostrovanji na Balkanu in pred uvozom islamskega fundamentalizma v nekatere države. Posvaril je pred tem, da bi se čez nekaj let na varnostni konferenci morali spet ukvarjati tudi s tem območjem.

Takoj ko sem slišal njegovo razpravo − midva sva se srečala pred tem −, sem prišel do zaključka, da bi predsednici Kitarović predlagal povabilo tudi jordanskega kralja na naslednji vrh Brdo-Brijuni, ki bo konec maja v Sarajevu, poleg italijanskega predsednika Matarella, avstrijskega predsednika Fischerja in turškega Erdoğana, ki so že izrazili željo, da pridejo. Izjemnega pomena je, da imamo nekoga, ki razume geopolitični položaj tega območja.

Francoski premier Manuel Valls je zavrnil begunske kontingente, ki jih predlaga nemška kanclerka Angela Merkel. A to pomeni še en korak nazaj za nemško upanje, da bodo begunci ostali v Turčiji in v svojem kulturnem krogu?

V Ljubljani kmalu pričakujemo visoki francoski obisk, tukaj nismo izražali želje za pogovor s francosko stranjo, gotovo pa bomo vprašali tudi o njihovem stališču do tega. Moje stališče pa je, da se begunsko vprašanje ne rešuje enako uspešno kot begunska kriza tudi zaradi različnih stališč Francije in Nemčije. Nemška kanclerka je v Evropi izgubila del svoje avtoritete, pa čeprav ne mislim, da bi morali Nemčijo zdaj obravnavati s preveliko rezervo. Nemčija je še vedno zelo pomembna in z enako vnemo bi morali preučevati njihove predloge. A tudi Nemčija mora razumeti, da večina evropskih držav z nezaupanjem gleda na naraščajoče število beguncev in tudi to je legitimno stališče. Odsotnost evropske politike kaže najslabše zobe, schengen je že načet. Videli ste, da so se ministri šestih evropskih držav pogovarjali o poglobljeni Evropski uniji.

Slovenije pa ni bilo zraven?

Ni bilo še marsikatere od držav, ki so ustanovile Evropsko gospodarsko skupnost, bilo je šest tistih, ki so podpisale evropsko listino, a vseeno: Slovenija mora dati vse mogoče signale, da hoče biti zraven. Ne sme se zgoditi, da bi Slovenija izpadla iz najbolj povezanega dela Evrope. Ta hip smo tam in tja sodimo in vsako drugačno razvrščanje naše države bi pomenilo velik udarec za naše politične, gospodarske, varnostne, kulturne, tehnološke in druge nacionalne interese.

Hrvaška je prejšnji teden spet izjavila, da se zavzema za meddržavna pogajanja o meji s Slovenijo in ne za arbitražo. Ste se o tem s hrvaškimi sogovorniki pogovarjali tudi tukaj?

Ko je v avgustu na moje veliko presenečenje, žalost in tudi ogorčenje začela postopek za enostransko odpoved mednarodne pogodbe, sem vseeno sklenil, da bi s predsednico Kitarović sodelovanje nadaljevali vsaj v okviru procesa Brdo. Bili smo uspešni, na konferenco je prišel (predsednik Evropskega sveta) Tusk in ameriški podpredsednik Biden, in to je bil dolgo časa pravzaprav edini kanal med Slovenijo in Hrvaško po zaostritvi razmer po avgustovskem dogodku. A sem vedno dal vedeti njej in vsem ostalim, da dokler sodišče dela, je zame v redu.

Pričakujem, da bo sodišče nepristransko sprejelo odločitev o določitvi meje, potem pa bomo videli, kako se bo to glede na hrvaška stališča uveljavljalo. Sodišče dela in to me pomirja, o tem pa se zdaj ne pogovarjamo veliko, ker ta pogovor ne more proizvesti nobenih konkretnih rešitev. Dokler sodišče dela, je Slovenija lahko zadovoljna. Ne zato, ker bi poznala izid, a sem prepričan, da je to edini način, da pridemo do meje po mirni poti. Upam, da bo sodišče ugotovilo, da je šlo pri znanih napakah sodnika in agentke za prekrške, ki niso takšni, da bi zaradi tega prenehali opravljati svoje delo. Ne znam si predstavljati, kaj bi pomenilo, če bi bilo drugače. To bi bil hud udarec za slovensko-hrvaške odnose, ne vem, kako bi hitro prišli do kakšnih dogovorov. Ne mislim, da je tako enostavno, kot sem ter tja signalizira kdo iz Hrvaške. Za arbitražni sporazum smo potrebovali 699 dni trdega, mukotrpnega, stresnega in odgovornega dela, tako da bi vsem sodeloval mirno kri. Zdaj je treba s Hrvaško odlično sodelovati, pri reševanju begunske krize smo odvisni od dobrih odnosov z vsemi sosedami in še zlasti z Avstrijo in Hrvaško. Tukaj bi investiral v zaupanje.

Prijavi sovražni govor