Ne Turčija Evropi, Evropa bo morala pomagati Turčiji

Evropska politika je polna manter, ki jih ponavljajo vsi, čeprav so pogosto daleč od resnice.

Wed, 03.02.2016, 10:00

V finančni krizi smo se do sitega naposlušali zloglasne »trojke«, o kateri se je potem izkazalo, da celo številni poslanci, čeprav so ves čas strašili z njo, ne vedo natanko, kaj to je. Druga taka mantra, ki so jo ponavljali vsi, je bila »več Evrope«. Zanimivo, kako hitro se je ta bruseljska »rešitev«, ko bi si bilo treba pravičneje razdeliti begunce, kar nekam izgubila.

Namesto nje smo v skupnosti, ki tako rada ponavlja v Bruslju pogosto zelo na hitro pripravljene teze, ki potem postanejo splošno veljavne resnice, dobili nove »mantre«: o »nujni zaščiti zunanjih meja«, o izključitvi »nesposobne Grčije«, ki ne zmore varovati schengna, in o tisti pravi evropski rešitvi, ki se ji reče »dogovor s Turčijo«.

Evropska zunanja in varnostna politika se bo torej, ker se evropski politiki ne zmorejo dogovoriti o skupni priseljenski in azilski zakonodaji, pri varovanju svojega prebivalstva pred prevelikimi množicami beguncev oprla na nečlanice Unije. Ne bo podprla že tako preobremenjene in zaradi napačnega reševanja finančne krize povsem razsute svoje članice Grčije, ki bi ji moral Bruselj izdatno pomagati, da bi bila sploh lahko kos schengenskim zahtevam, ampak se bo obrnila na nečlanico Makedonijo. Z njeno pomočjo bo, takšni so vsaj predlogi, zaprla severno grško mejo in še pred pomladjo, ko se bo naval beguncev spet povečal, presekala balkansko begunsko pot.

Če bomo evrsko in schengensko članico EU s tem spremenili v en sam mega begunski »hot spot«, ki ga bo prej ali slej razneslo, očitno nikomur ni mar. Bruseljske mantre so pač bruseljske mantre. Treba jih je ponavljati, dokler ne postanejo vsem sprejemljive resnice. Čeprav to niso. Še manj pa so rešitve. Kar seveda ve tudi politika, ki pa, žal, nima drugih.

Preobremenjena Turčija

Nekaj podobnega se že vse od konca novembra dogaja tudi s Turčijo, s katero se evropska politika dogovarja o trimilijardni pomoči, odpravi vizumov, olajšanem približevanju skupnosti in celo o evropskem prevzemu 250.000 beguncev, če bi bila Ankara seveda pripavljena prevzeti veliko večino in zapreti meje. Čeprav je evropskim politikom povsem jasno, kakšen demokrat je turški predsednik Erdoğan, kako rešuje probleme z manjšinami (Kurdi), kakšne so razmere v turških begunskih taboriščih in kakšna je turška vloga v sirski vojni, je evropska mantra o tem, da lahko Turčija reši večino evropskih problemov z begunci, vse bolj živa. Najbrž zato, ker za evropsko politično elito zveni pomirjujoče, saj državljanom nehote sugerira, da imamo rešitev. Ki je za povrh še zunaj Evropske unije. Turčija naj bi bila nekakšen branik pred neobvladljivimi množicami beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana, zaprla naj bi meje in integrirala begunce, tako da bi ostali tam, kjer so. V neposredni bližini kriznega območja. Evropa pa bi si lahko oddahnila.

Kako lahko evropska politika pride na idejo, da bo po številu prebivalcev približno tako velika država, kot je Nemčija, z lahkoto obvladala še več beguncev, kot jih ima že zdaj (približno 2,5 milijona), medtem ko je nekajkrat bogatejša Nemčija z 1,1 milijona beguncev tako preobremenjena, da tega problema ne zmore več, bo najbrž še dolgo ostalo uganka. Tako kot je uganka, kako naj Turčija reši probleme s tremi milijardami evrov, kolikor ji jih je pripravljena odriniti Evropa (ki več od milijarde evrov za zdaj še ni zmožna zbrati), če pa so Nemci pred kratkim sami izračunali, da jih bo dober milijon beguncev do leta 2017 stal približno 50 milijard evrov. A vse seveda ni v denarju.

Ustvarjanje krizne soseščine

Evropsko prelaganje odgovornosti na Turčijo, ki sama meji na sirsko in iraško vojno, ki je v obe celo vpletena in v kateri za povrh poteka celo nakakšna mala Erdoğanova državljanska vojna s Kurdi, je najbrž zelo kratkovidna politika. Tudi če bi Turčija res lahko zaprla meje s Sirijo in Irakom, če bi res lahko onesposobila vse tihotapce v Egejskem morju in sama demokratično integrirala vse te silne množice beguncev, kar vse od nje pričakuje Evropa, bi več milijonov tujcev v ne ravno demokratični državi ob Bosporju zanesljivo pomenilo ne le izjemno hudo socialno breme, ampak tudi izjemno varnostno tveganje. Tako destabilizirana Turčija pa bi ob Siriji in vse bolj kritičnem, a povsem pozabljenem Iraku, na katerega je pred kratkim opozoril nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, tudi sama zelo hitro lahko postala »varnostna grožnja« sebi in svoji okolici.

Evropa, ki še vedno naivno upa, da se bo z ograjami in nekaj drobiža lahko ubranila begunskega vala, se bo kljub vsem svojim političnim mantram torej prej ali slej prisiljena sprijazniti z dejstvom, da bo velik del beguncev, ki jih je pomagala ustvarjati, prisiljena solidarno sprejeti tudi sama. Poleg tega bo morala, če bo seveda hotela obvladati begunsko krizo, še izdatno finančno podpreti ne le take svoje obrobne članice, kot je Grčija, ampak tudi take sosednje nečlanice, kot so Turčija in severnoafriške države. Beguncem ne ravno naklonjeni nemški finančni minister Wolfgang Schäuble temu že pravi kar evropski begunski Marshallov plan. Če ga Evropa ne bo sposobna sprejeti, se utegne celo njena neposredna soseščina hitro spremeniti v eno samo krizno žarišče.