Tiskane izdaje
Atene − Volišča v grški prestolnici so bilia že od sedme ure zjutraj, ko so se odprla, bolj polna kot na vseh volitvah, ki smo jih v zadnjih letih spremljali v Atenah. A če je bilo še januarja, ko je na predčasnih parlamentarnih volitvah slavila levičarska Siriza, na voliščih mogoče čutiti pozitivna pričakovanja in upanje, je bilo tokrat zelo drugače.
Na volišču v 14. gimnaziji v atenski četrti Koukaki, nizu strmih in ozkih ulicah, ki se iz južne, »morske« strani počasi pnejo proti Akropoli, so prvi volivci in volivke stali v vrsti, še preden se je volilno mesto uradno odprlo. Nihče ni bil mlajši od šestdeset let. Podobna gneča kot pred voliščem se je ustvarila pred bližnjo pravoslavno cerkvijo, iz katere so odzvanjali zvonovi. Lepo in za Atene malček nenavadno nežno in prepišno poletno nedeljsko jutro nikakor ni kazalo, da se Grčija danes − tako ali drugače − odloča o svoji prihodnosti.
»Ne boste mi verjeli, a prišla sem na volišče in nisem volila. Spremila sem sestro, ki ravno oddaja svoj glas, jaz pa sem ne morem odločiti. Do večera se zagotovo bom. Moram se,« mi je dejala gospa Mitro Apostolopulu, ki ne verjame, da se bo po referendumu − ne glede na rezultat − kar koli spremenilo. Varčevalni ukrepi se bodo v vsakem primeru nadaljevali, skoraj gotovo celo stopnjevali, je prepričana. Temu nasprotuje, a se boji, da bo Grčija v primeru, če izglasuje referendumski ne, kaznovana. »Do referenduma ne bi smelo priti. To je velika Ciprasova napaka. Sirizo sem podpirala, ker sem želela spremembe in ker sem upala, da se bodo dogovorili s trojko, a to jim ni uspelo. Ni pravično, da moramo zdaj mi odločati namesto njih. Zato še nisem oddala svojega glasu,« je nadaljevala.
Starejši volivci večinoma glasujejo za dogovor s posojilodajalci, mlajši proti. Foto: Cathal McNaughton/Reuters Pictures
Na volišče, ki je okrašeno s slikami in sporočili miru, ki so jih narisali in napisali učenci 14. atenske gimnazije, je prihajalo vedno več ljudi. »Politični marketing« z obeh strani referendumskega vprašanja je v značilnem slogu takih ali drugačnih grških volitev potekal vse do zadnjega (metra). Predstavniki različnih strank so delili letake, modrovali, svetovali, usmerjali in, ko je volivka ali volivec oddal svoj glas, nekako poskušali ugotoviti, ali je bil to glas v podporo ali za zavrnitev dogovora s trojko posojilodajalcev (evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad).
Med »opazovalci volitev« je bil tudi Panajotis Bocis iz lokalnega odbora Sirize, ki se je nestrpno prestopal po šolskih prostorih. Te so predstavniki grške volilne komisije že drugič v zadnjega pol leta spremenili v volišča. »Na tem volišču do pol desete ure zjutraj še nikoli ni volilo toliko ljudi kot danes. Nikakršnih logističnih težav ni, kljub temu, da je bilo za organizacijo referenduma na voljo le nekaj dni. Register volivcev je enak kot na januarskih parlamentarnih volitvah, enako velja za osebje na volišču,« je bil sprva uraden predstavnik grških oblasti, ki pa ni dolgo zdržal. »Tesno bo, a sem optimist. Ne razumite me narobe, optimist sem, da bodo ljudje predlog novega varčevalnega 'memoranduma' zavrnili. To bi Sirizi dalo možnost nadaljnjih pogajanj in okrepitve pozicij. Ne upam, pa si biti optimist v smislu pričakovanj do Evropske unije. Dvomim, da bodo upoštevali demokratično voljo grškega ljudstva. Do zdaj je niso in ne vidim razloga, da bi jo po referendumu,« je nadaljeval Panajotis, ki pravi, da si na morebitni grški da sploh ne upa pomisliti. »Želimo ostati tako v območju evra, kot v Evropski uniji, a seveda pod sprejemljivimi pogoji, ki ne bodo do konca uničili grške družbe. Skupaj z zaprtjem bank in medijskim pritiskom so trditve, da želi Siriza Grčijo popeljati iz Evrope in evra plod blodnega uma. To preprosto ne drži,« je dodal predstavnik Sirize.
Najin pogovor je na uho vlekel dolgoletni volivec konservativnih sil, gospod Dimitropulus. Po kratkem zaslišanju mi je »svetoval«, naj ne poslušam levičarske propagande, saj bo ta uničila Grčijo. Kaj pa jo lahko reši, sem ga pobaral? »Varčevanje. Reforme. Privatizacija. Spoštovanje evropske zakonodaje. Današnji glas za dogovor, denimo. Veste, v moderni Evropi, v kateri želim živeti, ne ni smelo biti prostora za levico,« je kar letelo iz jeznega moža. Mar ne živimo v demokraciji, sem odvrnil. »To ni demokracija, to je komunizem,« je dodal in se odpravil proti svojemu volilnemu mestu.
V bližnji cerkvi se je končala jutranja maša, volišče se je hitro napolnilo. Še vedno večinoma starejšim volivcem ni bilo do pogovora. Odmahovali so z rokami in gledali v tla. »Volila sem za Evropo in evro. Vem, da bomo na koncu potonili, a raje bi, da še nekaj časa živimo in umremo počasne smrti. Sploh si ne znam predstavljati, kaj bo, če bo Grčija danes zavrnila 'memorandum'. Strah me je,« mi je sama od sebe dejala skrbno naličena in pražnje odeta upokojenka Eva Ferentilu.
Foto: Cathal McNaughton/Reuters Pictures
Medtem so na volišče, pred katerim so svoje letake najbolj »entuziastično« delili predstavniki grške komunistične stranke (KKE), za katero se je zgodovina ustavila v času stalinističnih gulagov, začeli prihajati tudi prvi mlajši volivci. Ti tradicionalno volijo pozneje. Ena izmed napovedi javnega mnenja, ki je pokazala, da bodo starejši volivci predlog dogovora s posojilodajalci večinoma podprli, mladi pa zavrnili, se je nemudoma potrdila v praksi. Štirje (naključni) volivci mlajši od 35 let, ki sem jih zapovrstjo vprašal, kako so glasovali, so navdušeno dejali, da so seveda glasovali proti. »Ničesar več ne moremo izgubiti, saj ničesar nimamo. Ne služb, ne prihodnosti, ničesar,« je razmišljanja mladih volivcev strnil 25-letni Andreas, ki je lani končal študij arheologije.
