Nekatere članice bolj obljubljene od drugih

Evropske države tako rekoč tekmujejo v iskanju načinov, kako bi zaostrile pogoje za pridobitev azila, vse v upanju, da bodo s tem odvrnile vsaj del tistih, ki se želijo pred nasiljem ali v iskanju boljšega življenja zateči na njihovo ozemlje.

Primerjava azilnih sistemov v evropskih državah razkriva velike razlike med tako imenovanimi starimi in novimi članicami Evropske unije. Prosilci za azil so v različnih koncih stare celine deležni različne obravnave in drugačnih ugodnosti, razlika je očitna tudi pri višini denarne pomoči. Mnogi so čedalje bolj prepričani, da je to eden ključnih vzrokov, zakaj se jih toliko poda na sever, namesto da bi ostali v prvi »varni« državi, ki jo dosežejo. V Nemčiji, na Švedskem, v Franciji, Združenem kraljestvu in Avstriji veljajo režimi, v katerih imajo iskalci azila pravico do denarne pomoči in drugih ugodnosti, kot so začasno prebivališče, brezplačna zdravstvena oskrba in dostop do nacionalnih izobraževalnih sistemov. V Nemčiji, ki je v prvih sedmih mesecih letošnjega leta obravnavala 218.221 prošenj za azil, daleč največ med vsemi članicami EU, iskalci azila poleg prebivališča, hrane, oblačil in dostopa do zdravstvenih storitev prejmejo 143 evrov denarne pomoči za osebne potrebe. Država jim na ta način poskuša omogočiti čim bolj normalno preživetje, hkrati pa pospešiti njihovo vključitev v družbo. To je končni cilj vsake azilne politike.

Breme in magnet

Toda razlike po posameznih državah po mnenju mnogih kažejo, kako lahko liberalna zakonodaja predstavlja breme ne le za državni proračun, ampak tudi deluje kot magnet za ljudi, ki ne iščejo le osnovne varnosti, ampak tudi višjo kakovost življenja. Nemčije se je v zadnjih mesecih prijel naziv najbolj »radodarne« članice EU, medtem ko je v očeh prišlekov postala obljubljena dežela. Na razvitejši sever Evrope si želijo tudi tisti, ki so že našli zatočišče v kateri od južnih ali jugovzhodnih evropskih držav, a s svojim položajem niso zadovoljni.

Že bežen pogled na precejšnje razlike v azilnih politikah evropskih držav da jasen odgovor, zakaj je temu tako. V Španiji, kot je pred dnevi zapisal Financial Times, iskalce azila za šest mesecev nastanijo v sprejemne centre, kjer imajo pravico do bivališča, hrane, pravne pomoči in svetovanja, po tem obdobju pa so velikokrat prepuščeni samim sebi. Nič bolje ni v najbolj revnih članicah, Romuniji in Bolgariji, kjer evidentirani ljudje dobijo le po nekaj evrov na dan, da pokrijejo stroške osnovnih življenjskih potreb. Večina migrantov se jima (na olajšanje oblasti v Sofiji in Bukarešti) zato raje izogiba.

Nazaj v normalno stanje

Kot je pred kratkim ugotavljal bruseljski Euractiv, vse več držav, prepričanih, da je hitrost vnosa novih migrantov na njihovo ozemlje nevzdržna, išče načine, kako bi svoje azilne sisteme naredile manj privlačne. Nemčija, Nizozemska in Danska razmišljajo ali pa so že storile korake v smeri znižanja višine denarne pomoči, ki jo prejmejo iskalci azila.

Predstavniki vlad o ukrepih govorijo kot o rešitvi, ki bo prenapete sisteme vrnila »nazaj v normalno stanje«. Na udaru se bodo znašli tako novi prosilci za azil kot tudi tisti, katerih prošnje so bile zavrnjene. »Govorimo o skupini ljudi, ki se lahko vrnejo, ki bi jih njihove vlade sprejele nazaj, a se preprosto nočejo,« je napovedane spremembe zakonodaje komentiral nizozemski premier Mark Rutte.

Toda medtem ko bi morala ukinitev nekaterih ugodnosti vsaj nekoliko zmanjšati pritisk na nacionalne proračune, občutnih razlik med severom in jugom in njihovih posledic ne bo odpravila. Edina rešitev, kot vztraja luksemburško predsedstvo EU, bi bila vzpostavitev enotnega sistema obravnavanja prošenj za azil. Jean Asselborn, zunanji minister velikega vojvodstva, se je v intervjuju za Süddeutsche Zeitung zavzel za vzpostavitev evropskega urada za begunce. Le tako bi lahko rešili občutne razlike v času, potrebnem za obravnavanje posameznih primerov, in številu potrjenih prijav.

Dokler se to ne bo zgodilo, bodo nekatere članice ostale bolj obljubljene od drugih.