Tiskane izdaje
Berlin - »Iskreno mi je žal!« zdaj pravi nekdanji esesovec v koncentracijskem taborišču Auschwitz. V detmoldskem procesu proti 94-letnemu Reinholdu Hanningu so s svojimi presunljivimi spomini doslej pričale le žrtve in govorili odvetniki, zdaj pa se je oglasil tudi obtoženi. Z lista papirja je prebral priznanje in opravičilo.
Proces proti še enemu nekdanjemu nacistu v visoki starosti je morda videti čuden, za žrtve in tudi za vso Nemčijo, ki se kesa svojih zgodovinskih grehov, pa je vendarle svojevrsten dokaz zmage pravice. Obžalovanje človeka, ki je svoja medvojna dejanja prikrival celo pred lastno družino, naredi mogočen vtis. V povojnem času je bilo mnogim nacistom prihranjeno sodno pričevanje, saj so sodišča vztrajala pri neovrgljivih dokazih zločinov, obsodba v procesu proti Johnu Demjanjuku pa je leta 2011 odprla pot za kaznovanje tudi tistih, za katere je obstajal upravičen sum, da so jih izvrševali.
Leon Schwarzbaum, ki je preživeli grozote Auschwitza, se je danes udeležil sojenja. Foto: Bernd Thissen/AFP
Tudi Reinhold Hanning sicer pravi, da je zločine samo opazoval in se jim ni zoperstavil, ne pa tudi, da jih je tudi zakrivil, kar nekatere žrtve že zavračajo. V izjavi, ki jo je prebral njegov odvetnik, pa tudi sporoča, da ga je v nacistične organizacije še kot trinajstletnika potisnila mačeha, prepričana nacistka, sam pa je dodal svoje globoko obžalovanje, da je pripadal organizaciji, ki je ubila toliko nedolžnih ljudi in uničila toliko družin. Povedal je, da je internirancem tudi občasno pomagal, med drugim je na pošto je odnašal njihova pisma družinam. »Auschwitz je bil nočna mora, želim si, da ne bi bil nikoli tam.«
Tožilstvo Hanningu očita pomoč pri umoru 170 tisoč ljudi, v veliki večini madžarskih Judov, ki so jih v času njegovega delovanja pripeljali v Auschwitz. Že ob prihodu so bolne in šibke pošiljali v plinske celice, drugi pa so morali ves čas svojega bivanja trpeti grozljive krutosti, če so sploh preživeli.
