Tiskane izdaje
Triinštiridesetletnega nemškega novinarja turškega rodu je sodnik strpal v preiskovalni zapor, ki lahko v tej državi traja do pet let, morebitne obtožbe »propagande za teroristične organizacije« pa lahko prinesejo Denizu Yücelu še več let za rešetkami. Ne bi bil edini, ta čas je v turških zaporih 154 novinarjev, dopisnik enega najuglednejših nemških dnevnikov pa vendarle izstopa, saj njegov primer še jasneje kaže nevaren notranjepolitični razvoj v sodobni Turčiji ne glede na kritike iz Evrope.
Turki v Nemčiji za Erdoğana
»Uporabite volilno pravico, a volite demokracijo!« je med protesti pred turškim veleposlaništvom v Berlinu pozval voditelj stranke zelenih Cem Özdemir, potomec gastarbajterske generacije iz šestdesetih let, ki se je povzpel v nemški družbi in skladno z načeli svobode govora in pravne države, ki jih je vzljubil v nemški domovini, ne okleva pred kritikami vse bolj avtoritarnega turškega predsednika. Za Recepa Tayyipa Erdoğana je bil zato še pred sedanjimi zapleti le še »tako imenovani Turek«, saj turški prvak skoraj trimilijonsko nemško turško skupnost vidi kot svoje politično zaledje.
Pri mnogih mu tudi uspeva. »Sem turški nacionalist!« mi je na vprašanje, kako vidi turško dogajanje, nedavno v Münchnu odgovoril mladi v Nemčiji rojeni taksist turškega rodu. Za vse turške težave je obtožil Izrael in hitel zatrjevati, da ni antisemit. Na takšne, ki vidijo krivdo za dogajanje v domovini povsod drugod, le pri predsedniku ne, računa tudi Erdoğan, ki namerava z bližnjim referendumom o ustavnih spremembah odpraviti številne pristojnosti parlamenta in tudi uradno prevzeti večji del oblasti.
Med kampanjo načrtuje tudi obisk pri nemških Turkih, in Nemčija že ve, kako je to videti: med prejšnjimi obiski sonarodnjakov je turški prvak izjavljal, da je asimilacija zločin proti človeštvu, in čeprav je to izjavo pozneje omilil, od nemških Turkov jasno zahteva lojalnost. Mnogi mu pri tem ploskajo, številni kurdski, alavitski in drugi Turki iz etnično zelo neenotne države pa protestirajo. Lani novembra se je z zahtevami po demokraciji in nasprotovanju diktaturi v Turčiji odpravilo na kölnske ulice večdesettisoč ljudi.
Bruselj ostro napada Ankaro
Nemčija odkriva, da so nekateri imami zveze mošej Ditib vohunili za domnevnimi pripadniki v ZDA živečega pridigarja Fethullaha Gülena, ki ga Erdoğan vidi v ozadju poskusa vojaškega udara proti njemu. Naročilo za vohunjenje naj bi podali turški verski uradniki, ki nadzirajo največjo islamsko zvezo v Nemčiji, v Hamburgu pa nekatera islamska društva sumijo sodelovanja s turško tajno službo. Če te obtožbe še preiskujejo, zapiranje novinarjev zahteva takojšnje ukrepanje. Organizator sedanjih protestov, poslanec stranke zelenih v bundestagu Özcan Mutlu, je brez uspeha poskušal obiskati Deniza Yücela, to se ni posrečilo niti nemškemu veleposlaniku v državi. Zato pa so na nemškem zunanjem ministrstvu poklicali na pogovor turškega veleposlanika v Nemčiji.
Nemčija še vedno tesno sodeluje s Turčijo pri omejevanju zadnje begunske krize. Kanclerko Angelo Merkel so na začetku afere kritizirali, da ni nastopila dovolj ostro. Njen predstavnik za tisk Steffen Seibert zdaj zahteva čimprejšnjo izpustitev novinarja iz preiskovalnega zapora, saj se je konec koncev sam predal oblastem, ko je februarja izvedel za obtožbe.
Še ostreje napadajo Ankaro v Bruslju. »EU je večkrat poudarila, da se mora kandidatka za pridružitev Turčija držati najvišjih načel demokracije in pravne države, še posebej svobode medijev in izražanja,« je za Yücelov časopis povedal evropski komisar za regionalno politiko Johannes Hahn. V EU so še posebej kritični do nove protiteroristične zakonodaje, potem ko mnogi strokovnjaki celo dvomijo o tem, da je za poskusom državnega udara res stal Gülen. Z izjavo, da je zapiranje novinarjev nesprejemljivo, se je vključil v razpravo tudi nemški socialdemokratski kanclerski kandidat Martin Schulz. Pod nekdanjim predsednikom evropskega parlamenta največja nemška levosredinska stranka že lovi in po nekaterih javnomnenjskih raziskavah celo prehiteva konservativno unijo kanclerke Angele Merkel.
»Doživljamo zadnje obdobje Erdoğanovega režima,« je za časopis Die Welt povedala še ena turška novinarska žrtev, Can Dündar, zaradi domnevne izdaje državne skrivnosti na skoraj šest let zapora obsojeni nekdanji odgovorni urednik časopisa Cumhuriyet, ki v Nemčiji čaka na razrešitev svoje pritožbe. Dündar je prepričan, da bo Erdoğan izgubil referendum in si ne bo mogel prilastiti celotne oblasti, kljub temu pa je opozoril Evropo, da bo naslednji begunski val morda prišel iz Turčije. Nemško-turški novinar se mora zagovarjati celo zaradi šale, ki jo je ponovil v svojem članku, turški kritiki pa verjamejo, da so v ozadju obtožb proti njemu in številnim drugim novinarjem v resnici članki o Erdoğanovem zetu Beratu Albayraku.
