Nemčija in njeni priseljenci – dve plati begunske medalje

Berlin – Nekatere države Evropske unije nasprotujejo kvotam za begunce, Nemčija, ki jih samo letos pričakuje najmanj 400 tisoč, pa poziva k pravičnejši razdelitvi tega bremena. Nekateri v državi z najnižjo rodnostjo na svetu pa verjamejo, da bi jih morali sprejeti še več.

Tisoči obupanih iskalcev političnega zatočišča ali pa celo le boljšega življenja se vsak na prenapolnjenih čolnih ali kako drugače odpravljajo proti svojim evropskim sanjam in največ si jih želi v Nemčijo ali Veliko Britanijo. Čeprav je jasno, da Stara celina ne more rešiti vseh afriških in bližnjevzhodnih težav, pa tudi v Nemčiji mnogi pozivajo k večji pomoči. Opozicijski zeleni zahtevajo, naj beguncem omogočijo poklicno izobraževanje, da se bodo lahko vzdrževali sami, po koncu šolanja pa naj jim omogočijo še dve leti dela v Nemčiji.

Tudi v tej državi ne primanjkuje protestov proti tujcem in celo zločinov proti njim. Pri dresdenskem gibanju Pegida, kjer so pred meseci na ceste spravili deset tisoče, so sicer zatrjevali, da nastopajo le proti ekstremizmu, sociološke raziskave pa kažejo, da privrženci gibanja ne marajo niti drugih priseljencev. Zaradi odkrito nacističnih gest voditelja Lutza Bachmanna se je Pegida sicer močno skrčila, v Nemčiji pa niso nobena redkost požari v zatočiščih za begunce, še posebej v vzhodnih deželah, kjer so pod komunizmom živeli v nacionalno relativno homogeni družbi, uradna ideologija pa prebivalcev ni soočala z njihovimi morebitnimi nacističnimi usedlinami. Iz vzhodne Turingije je prišla tudi trojica Nacionalsocialistično podzemlje NSU, ki je skoraj desetletje ubijala priseljence.

Drugi se morda bolj zavedajo, da naj bi zdaj več kot osemdeset milijonska Nemčija konec stoletja imela le še šestdeset milijonov prebivalcev in to številnih ostarelih. Država za pomoč družinam z otroki daje velika sredstva, a očitno ne zadane pravega recepta, če ne, ne bi prav v vseh državah tega sveta ženske rojevale več otrok od povprečne Nemke. Nekateri to pripisujejo dejstvu, da so pod vplivom konservativnih strank doslej bolj spodbujali matere, ki z malčki ostajajo doma, sodobne ženske pa naj bi si bolj želele tako družine kot kariere. Prvi povojni kanclerk Konrad Adenauer je domneval, da ženske pač dobivajo otroke, medtem pa so izumili kontracepcijsko tabletko in Nemke jo skupaj z drugimi kontracepcijskimi sredstvi očitno še bolj prizadevno uporabljajo od drugih.

Brez recepta za družine

Nemški politiki s prstom kažejo proti sosednji Franciji, kjer ženske veliko raje rojevajo, a tako kot ima Francija velike težave pri sprejemanju strukturnih reform, tudi nemška politika ne najde pravega recepta za družine. Če je prej res veljalo, da so zaposlene matere brezsrčne »Rabenmütter«, mnoge nemške dežele že najmanj desetletje spodbujajo otroško varstvo. Nemški starši imajo marsikje tudi možnost, da sami organizirajo otroške vrtce, a nič ne pomaga. Vse, kar so dosegli doslej, je videti premalo, in sedanje generacije se že sprašujejo, kdo bo plačeval njihove pokojnine ter financiral zdravstveno zavarovanje.

Medtem pa v državo množično silijo begunci, med njimi tudi številni izučeni ali izobraženi. Tudi gospodarstveniki bi radi obdržali vsaj najbolj sposobne in ambiciozne, saj ima vsaj zahodni del države tudi sicer že bogate izkušnje s priseljenci: pod podatkih državne statistične službe v državi živi 16,3 milijona ljudi s tujimi koreninami in jih je vsako leto več. V Nemčiji živijo predstavniki 190 nacionalnosti iz vsega sveta, daleč največ pa jih prihaja iz drugih evropskih držav. Pri mnogih je velika težava tudi jezik in nemško ministrstvo za izobraževanje že od leta 2008 podpira program Vera, ki mladim tujcem pomagajo pri učenju jezika in premagovanju drugih težav. Med tisoči mentorji so tudi številni prostovoljci, tudi upokojeni, ki si z jezikovno in drugo pomočjo mladim priseljencem zapolnjujejo dan in pridobivajo občutek, da počnejo nekaj koristnega.

Če zeleni pritiskajo k še večjim pravicam za begunce, sta vladni stranki bolj zadržani. Še dobro se spomnita velikih težav, ki so jih v prvih »gastarbajterskih« valovih iz konca petdesetih in šestdesetih let doživljali tako priseljenci kot Nemci in krščanskodemokratski notranji minister Thomas de Maizière kritizira celo Evangeličansko cerkev, kjer dajejo zatočišče stotinam beguncem, ki bi drugače morali zapustiti Nemčijo. Kanclerka Angela Merkel je v pogovoru z britanskim premierom Davidom Cameronom podprla omejitev socialne pomoči za nove prišleke, saj se tako konservativna Nemčija kot Velika Britanija bojita socialnega turizma.