Nemčija sprejela ponujeno roko Francije

Berlin – Le nekaj ur po ­potrditvi nove nemške vlade je novi zunanji minister Heiko Maas v Parizu »končno« sprejel ponujeno roko Francije pri tesnejšem sodelovanju osrednjih evropskih držav ter celotnega evrskega območja in EU. Danes prihaja k predsedniku Emmanuelu Macronu kanclerka Angela Merkel.

»Smo dediči celotne zgodovine,« je francoski predsednik lani orisal svoje videnje Evrope. »Govorim o minulem stoletju, o obeh svetovnih vojnah, ki sta zdesetkali Evropo in bi nas lahko uničili, a smo skupaj opravili izpit, ne da bi pozabili tedanje lekcije. Ideja je slavila nad ruševinami.« V ozadju Evropske skupnosti za premog in jeklo ali skupnega trga je po prepričanju mladega francoskega voditelja bila obljuba miru, blaginje in svobode, Emmanuel Macron pa je z evropsko idejo premagal najnevarnejšo tekmico Marine Le Pen, ki je s skrajnim nacionalizmom tudi v Nemčiji vzbujala more.

Z Alternativo za Nemčijo (AfD) so lani tudi sami dobili v bundestag nacionalistično stranko, a je bila resna nevarnost nacionalističnega prevzema oblasti v Franciji vendarle nekaj drugega. Germanska območja in Francija so stoletja ogorčeno tekmovali za prevlado v osrednji Evropi in v imenu kraljevske ali nacionalne veličine je bilo na stari celini ubitih nešteto ljudi.

Maas prihaja iz Posarja ob meji s Francijo, iz dežele, ki je preživela neštete vojne in premikanja meja. Le nekaj ur vožnje je oddaljen Reims, v katerem sta prvi povojni nemški kancler Konrad Adenauer in francoski predsednik Charles de Gaulle sprožila proces sprave med državama in z njim tudi evropsko združevanje. Z obojim so tesno povezani predlogi sedanjega francoskega predsednika. »Nemčiji najprej predlagam novo partnerstvo,« je povedal na Sorboni ter omenil še enega očeta evropskega združevanja. »Mislite na Roberta Schumana le pet let po drugi svetovni vojni, ko se je kri komajda posušila!«

Stara nemška in zapravljiva francoska smer

Macron je domneval, da se ne bodo takoj strinjali o vsem, in res so nekateri njegovi predlogi v delu nemške javnosti naleteli na dvignjene obrvi, med njimi evrski proračun, finančni minister in parlament. Konservativno-liberalni politiki so od izbruha grške dolžniške krize zavračali zahteve manj vplivnih držav po »transferni uniji«, v kateri bi Nemčija kot gospodarsko najmočnejša država jamčila za druge, in zanje bi bil velik udarec, če bi to zahtevala tudi Francija. A po drugi strani se v Nemčiji zavedajo, da so se evrske države s paktom stabilnosti in rasti zavezale dobremu vladanju, tudi sami pa poudarjajo nujnost reform, ki bi okrepile območje skupne valute za spopad z morebitnimi prihodnjimi krizami.

Nekatere Macronove predloge, med njimi zahteve po kredibilnih insolvenčnih postopkih, so hvalili celo najbolj konservativno-liberalni ekonomisti, zdaj pa je liberalni prvak Christian Lindner izjavil, da se Francija z reformami trga delovne sile in drugega pomika v staro nemško smer – nemška vlada pa v nekdanjo zapravljivo francosko.

»Evrsko območje potrebuje sistem za obvladovanje večjih šokov, ne pa trajne redistribucije sredstev,« je maja lani zapisal Clemens Fuest iz Ifa, njegov predhodnik Hans-Werner Sinn pa se že zaradi gigantskih varščin Bundesbanka za vse bolj zadolžene evrske države zdaj zavzema za jasna pravila odstopa od skupne evropske valute brez hkratnega odhoda iz EU ali celo možnost odslovitev držav, ki ne spoštujejo proračunskih in drugih obveznosti.

Na nedavni razpravi v Berlinu so nemški ekonomisti omenjali predvsem Italijo, ki bi ji po tem prepričanju lastna valuta bolj koristila, a so nastopajoči tudi menili, da bi to drago stalo prav Nemčijo. Albert Ritschl iz London School of Economics je na berlinski ESMT opozoril, da bi razpad denarne unije zelo verjetno prinesel tudi konec carinske.

Optimistični Macron in neprijazna Poljska

Francoski in nemški politiki najbrž ne bodo tako črnogledi, saj je Macron pri svoji evropski ideji pokazal optimizem, nova nemška vlada pa je tako zavzeta za pogovore z njim, da se je Maas v Parizu skorajda opravičeval zaradi njenega dolgega ustanavljanja. Za Nemčijo je tesno sodelovanje z zahodno sosedo toliko pomembnejše, ker vlada vzhodne sosede Poljske ne kaže prijaznega obraza ne do Nemčije ne do evropske ideje. V Varšavi resno razmišljajo o zajetnih reparacijah za nemške zločine med drugo svetovno vojno, predsednik Andrzej Duda pa je kljub vsakoletni milijardni pomoči EU v isti sapi govoril o članstvu v tej organizaciji in okupaciji Poljske od konca 18. do začetka 20. stoletja.

Poljski voditelj daje vtis izenačevanja držav kot Nemčija in Rusija celo v današnjem odnosu do svoje države, zato pa Berlin in Pariz že vodita v podpori Veliki Britaniji, ki je Moskvo obtožila zastrupitve nekdanjega vohuna Sergeja Skripala in njegove hčere z živčnim strupom. Skupaj z ZDA pozivata Rusijo, »ki z visoko verjetnostjo nosi odgovornost«, k razjasnitvi primera in dodajata, da je to prva uporaba tovrstnega strupa v Evropi po drugi svetovni vojni. Če se bo nevaren položaj še naprej zapletal, bo novo francosko-nemško sodelovanje poleg evrskega dobilo še druge močne spodbude.