Tiskane izdaje
Berlin - Pravkar preminuli nekdanji nemški predsednik Roman Herzog se je leta 1997 zapisal v zgodovino s pozivom k ozdravitvi »bolnice Nemčije«. Brezposelnost se je po reformah kanclerja Gerharda Schröderja stopila kot lanski sneg in državi še ni šlo bolje kot zdaj. Toda po navalu beguncev se zaostrujejo vprašanja varnosti. Verjetni kanclerski kandidat SPD Sigmar Gabriel zdaj tudi v tem izziva Angelo Merkel.
Ko se je konec devetdesetih let osrednja evropska država spopadala z nizko gospodarsko rastjo in visoko brezposelnostjo, je tedanji predsednik Roman Herzog pozval k sunku skozi Nemčijo. »Vsi se morajo žrtvovati in sodelovati,« je nagovoril delodajalce, delavce, sindikate, parlament in interesne skupine, najpomembnejše delo pa je z reformami trga delovne sile, davkov, zdravstvenega in pokojninskega varstva opravil socialdemokratski kancler Gerhard Schröder. Njegovo dediščino je vsaj v prvih dveh mandatih nadaljevala krščanska demokratka Angela Merkel, saj je imela Schröderjeva SPD vedno velike težave s priznavanjem reform »tovariša šefov«. Zdaj pa nekdanji Schröderjev varovanec in verjetni kanclerski kandidat Sigmar Gabriel, tudi podkancler in gospodarski minister v tretji vladi Angele Merkel, vidi priložnost v rešitvah za skrb zbujajoče varnostne razmere po vstopu več kot milijona beguncev in migrantov iz drugih ver in kultur.
Pretreseni politični kapital
Zlobneži 57-letnemu politiku iz Spodnje Saške očitajo, da je ob zadnjem zgodovinskem navalu beguncev še pred kanclerko izgovoril usodne besede »Zmogli bomo!«. A se je ta fraza bolj kot njega oprijela Angele Merkel ter močno pretresla politični kapital, ki si ga je »večna kanclerka« nagrmadila med dotedanjo vladavino. Nemci, ki se še dobro spomnijo svojih begunskih valov in zaradi lastnih zgodovinskih lekcij tudi sicer želijo pomagati, so dolgo oddajali dvomljive politične signale: na lanskih deželnih volitvah so res izgubljali krščanskodemokratski deželni prvaki, a so se v večini pri begunskem vprašanju postavljali bolj desno od kanclerke, zmagoslavni levosredinski pa so se bolj približevali njenim stališčem. Angela Merkel se je kmalu zatem začela zavzemati za vračanje nelegalnih migrantov, a se je zaradi nasprotovanja zgornjim mejam beguncev in vzpona nacionalistične AfD zamajala povojna povezava z bavarsko CSU. Tako oslabljeno konservativno unijo je konec decembra globoko pretresel napad tunizijskega skrajneža Anisa Amrija na berlinsko božično tržnico z ugrabljenim tovornjakom.
»Nemški 11. september« je dokončno prepričal, da so med begunci skriti tudi zelo nevarni teroristi, in Angela Merkel kljub še vedno dobrim rezultatom po javnomnenjskih raziskavah ni več neranljiva. Notranji minister Thomas de Maizière se zavzema za odločne ukrepe, a mu v federalni državi velikokrat zvežejo roke dežele, v katerih nosijo še posebno odgovornost socialdemokrati in zeleni. A kot rečeno, »Zmogli bomo!« še vedno visi nad kanclerko, ne pa tudi nad Sigmarjem Gabrielom, ki je v članku za Frankfurter Allgemeine Zeitung poudaril, da je varnost socialna državljanska pravica. Pri tem ni omenil le islamskih teroristov, ampak tudi čedalje pogostejše vlome v nemška stanovanja in vsakodnevno nasilje, kot je potisk nič hudega sluteče ženske po stopnicah berlinske postaje podzemne železnice.
Varovanje zasebnosti ni več nedotakljivo
V obeh zadnjih primerih obtožujejo pripadnike tako imenovanih vzhodnoevropskih kriminalnih tolp, toda Gabriel je omenil tudi poskus zažiga brezdomca, ki so ga v Berlinu zakrivili mladi migranti iz severnoafriških držav. Tako imenovani Nafriji, razvpiti tudi zaradi množičnih silvestrskih spolnih nadlegovanj, so v središču nemških prepirov o varnosti, vodilni socialdemokrat pa se v svojem prispevku ni postavil na stran tistih, ki že v tem poimenovanju vidijo politično nekorektnost. Vse, ki v imenu varovanja zasebnosti nasprotujejo videonadzoru na javnih mestih, imenuje kar »tisti od zgoraj«.
»Če demokracija ne zagotavlja vsem pravice do varnega življenja, je v nevarnosti notranji mir, demokraciji sovražna avtoritarna gibanja pa pridobivajo vpliv.« Gabriel je kot prvega povojnega kanclerja (zahodne) Nemčije, ki javnega reda ni videl kot izključno naloge policije in sodstva, imenoval socialdemokrata Willyja Brandta ter še posebej pravosodnega ministra Hans-Jochna Vogla iz vlade Brandtovega naslednika Helmuta Schmidta, ki se je odločno boril proti skrajno levemu terorizmu.
Predsednik SPD tudi zdaj razume varnost ter učinkovite, praktične ukrepe za njeno zagotovitev kot osrednjo nalogo nemške družbe, saj le ta zagotavlja državljanom svobodo in kakovostno življenje. Z geslom »Brez varnosti ni pravičnosti« je socialdemokrat Sigmar Gabriel poudaril, da si lahko posebne varnostne ukrepe privoščijo le premožnejši in vplivnejši. S tem je postavil visoka merila tudi kanclerki.
Do novih volitev mora velika koalicija ukrepati skupaj. Krščanskodemokratski notranji minister Thomas de Mazière ter njegov socialdemokratski pravosodni kolega Heiko Maas sta se že dogovorila za akcijo. Napovedala sta skorajšnji lažji nadzor nad potencialno nevarnimi ljudmi, tudi z elektronskimi lisicami, obvezno prijavo na enem mestu, enostavnejši izgon nevarnih migrantov ter kazni za njihove države, če jih ne bodo hotele prevzeti. Ministra sta se zavzela tudi za preventivne akcije proti islamskim skrajnežem.
