Tiskane izdaje
»Želimo, da križ še naprej visi na steni,« pove Martin Jürgens. »Cerkev Naše ljube gospe sicer ni več božja hiša, toda prav tako ne želimo tajiti, da je nekoč bila.« Petinpetdesetletnik s skrbno urejeno frizuro se sprehaja po velikem, praznem prostoru glavne ladje. »Tu na desni« – Jürgens pokaže na stransko ladjo – »je mogoče razmeroma preprosto postaviti montažne stene, s čimer nastanejo sobe, ki jih je nato mogoče ogrevati.«
Krščanska božja hiša za muslimane
Jürgens vodi gradbeni odbor pri cerkvenem predstojništvu katoliške skupnosti Arnolda Janssena v mestu Goch. Za študiranega gradbenega inženirja je to kočljiva postranska zadolžitev. Kajti uprava malega mesteca Goch v nemški zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija bi rada vedela, ali bi cerkveno zgradbo, ki je že šest let prazna in nima več statusa posvečenega prostora, dali na razpolago, da bi v njej uredili begunski dom.
Zamisel, da bi krščansko božjo hišo preuredili v dom za ljudi, ki večinoma prihajajo iz muslimanskih dežel, bi lahko ranila religiozna čustva ljudi – in to na obeh straneh. In to ne samo v mestecu Goch. Širom Nemčije je na stotine cerkvenih stavb, ki samevajo prazne. In v cerkvenih občestvih, ki se neprestano krčijo, jih je iz dneva v dan več praznih. Cerkvena občestva so zato prisiljena, da iščejo gospodarsko smiselne načine, na katere lahko zmanjšajo število nepremičnin, s katerimi razpolagajo. Ker pa jim to večinoma težko pade od srca, jim vsaj ponekod zelo prav pride vmesna rešitev: sprejem beguncev.
Veliki val profanacije šele prihaja
Samo Katoliška cerkev v Nemčiji poseduje preko 60 tisoč stavb, od tega je samo cerkva več kot 24 tisoč. Po najnovejših podatkih nemške škofovske konference so od začetka 20. stoletja pa do maja 2014 odvzeli posvečeni značaj oziroma profanirali več kot 350 cerkva. Po cerkvenem pravu te niso več posvečeni kraji. Toda veliki val profanacije šele prihaja.
Od petdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes se je število nedeljnikov, to je vernikov, ki ob nedeljah redno hodijo k maši, v Katoliški cerkvi znižalo z dvanajst na štiri milijone. »To sili k ponovnemu razmisleku o rabi cerkvenega prostora,« so škofje zapisali v delovnih navodilih o spremembi namembnosti cerkva. Pri Evangeličanski cerkvi je problem slej ko prej samo še akutnejši.
Zdaj se za te velike sakralne stavbe ponuja nova možnost njihove nadomestne rabe: nastanitev beguncev. Občine in deželni uradi pogosto obupno iščejo streho nad glavo za prišleke, zato je razumljivo, da jim na misel prihajajo tudi strehe praznih cerkva, nekdanjih samostanov ali opuščenih župnišč.
Odpoved najemnini
Tako kot, denimo, v mestu Telgte. »Poklical me je župan in me vprašal, ali bi Hišo Marije Magdalene dali na voljo beguncem,« pripoveduje evangeličanska duhovnica Sabine Elbert. Župan je vedel, da se cerkvena občina že dolgo spogleduje z mislijo, da bi komaj leta 1991 zgrajeno cerkev skupaj z občestvenim središčem prodala – tudi iz finančnih razlogov. Kajti sorazmerno s številom vernikov padajo tudi cerkveni prihodki.
Nova, drugačna raba cerkvenih prostorov se je zaradi begunske krize ponudila prej, kako so pričakovali. Vodstvo cerkve je naglo privolilo v nastanitev osmih družin. Hiša Marije Magdalene je za to primerna, ne da bi bila potrebna velika preureditvena gradbena dela. Stranišča, tuši, kuhinja – vse je že tu. In ker gre samo za prehodno rešitev, ni bila potrebna niti sprememba namembnosti. Težko se je sicer ločiti od nečesa, kar se ti je prikupilo in ti je ljubo, doda odločna duhovnica. Toda: »Ni mogoče ob nedeljah pridigati ljubezen do bližnjega, potem pa nič ukreniti.«
V resnici bo nova raba Hiše Marije Magdalene bore malo prispevala k sanaciji proračuna cerkvenega občestva. Prej gre za obliko dobrodelnosti, saj se je cerkvena občina odpovedala najemnini za oddane prostore. Občina bo zato pokrivala samo stroške kot je npr. ogrevanje in sorazmerni delež za delo hišnika. »Ne želimo kovati dobička iz razmer, ki so mesto Telgte privedle do skrajnih meja njegovih zmožnosti,« pojasnjuje evangeličanska duhovnica Sabine Elbert. Dogovor z občino so sklenili za leto dni. Potem bodo videli, kako naprej.
Teološko vrvohodstvo
Sprememba namembnosti sakralnih objektov predstavlja za teologe svojevrstno vrvohodstvo. Ne gre pozabiti, da so cerkve znamenja vere, kot je že pred leti poudarjal kardinal Karl Lehman: »So vidna znamenja naše krščanske identitete, kraji žive in slavljene vere.« Za pripadnike župnijske skupnosti imajo cerkve vrh vsega pogosto globoko čustven pomen. »Cerkev pač ni katerakoli stavba,« so zapisali katoliški škofje v delovnih navodilih o spremembi namembnosti cerkva.
Ne gre pa tudi samo za njihov pomen kot božjih hiš – cerkve imajo vrednost kot orientacijske točke, predstavljajo arhitekturne poudarke v mestih in so spomeniki kulturne dediščine, vredni zaščite. Zaradi vsega tega so za preureditev v stanovanjske hiše, begunske domove ali luksuzna stanovanja v resnici primerne samo cerkvene zgradbe, ki so nastale v zadnjih desetletjih.
Valovi sekularizacije
Sekularizacija cerkvenih zgradb ni nič novega. Že leta 1538 je angleški kralj Henrik VIII. razpustil samostanske skupnosti. Napoleon je leta 1803 s sekularizacijo sprožil velik val spreminjanja namembnosti dotlej sakralnih prostorov. Cerkve so preuredili v knjižnice ali koncertne dvorane, urade ali razstavišča.
Cerkev Naše ljube gospe v mestu Goch je bila zgrajena v tridesetih letih, a, kot zatrjujejo v mestni upravi, »gre za moderno stavbo«. Ugovori zoper njeno preureditev v begunski dom so kajpak razumljivi, a v sedanji situaciji so drugotnega pomena. Ne želijo žaliti nikogaršnjih verskih čustev, zagotavljajo, toda oskrba beguncev ima prednost. Okoliščina, da bodo begunce nastanili v profanirani cerkvi, ni tako pomembna: »Bolje je tako, kot da bi ljudje pozimi zmrzovali po šotorih.«
»Ampak samo goveje meso«
Tudi večina prebivalcev mesta Goch očitno nima nobenih pomislekov pred tem, da bi begunce nastanili v cerkvi. »Mene ne bi motilo, saj se stavba tako ali tako ne uporablja,« pravi 23-letna Jasmin Klimach, ki se je pravkar udobno zleknila na klopi pred cerkvijo. Britta Seidel se z otroki, možem in psom vrača z nakupov. »Meni se zdi super, če bodo v cerkvi nastanili begunce,« odgovori. »Mogoče se bo muslimanom to zdelo malce hecno, ampak meni se ne.«
Tudi mesarski mojster in katolik Josef Elster, čigar lokal stoji v neposredni bližini cerkve Naše ljube gospe, si zaradi beguncev ne beli las. »Ja nekam je vendar treba dati begunce, kajne, in stavba je tako ali tako prazna. Zakaj torej ne?« retorično odgovarja. Še posebej, če bodo begunci tu in tam kupovali tudi pri njem. »Ampak samo goveje meso,« doda.
