Nemške ocene položaja v Grčiji: pretresi kot del rešitve ali problema

Berlin – Odstop grškega premiera kmalu po soglasju bundestaga za tretji reševalni paket je za kanclerko Angelo Merkel del rešitve, je svojo gostjo navedla brazilska predsednica Dilma Rousseff iz še ene države, ki se v dobrih časih ni dovolj pripravila na težke.

V Berlinu upajo, da hoče tudi Aleksis Cipras z novimi volitvami olajšati izvajanje reform. Tudi nemški sredinski politiki, ki so v četrtek glasovali za 86 milijard vredno ponovno reševanje grške plačilne sposobnosti in pripravljenosti na reforme, se dobro zavedajo gigantskih izzivov pred premierom Aleksisom Ciprasom. Ta se je z odslovitvijo prejšnjega finančnega ministra Janisa Varufakisa sicer rešil ideološko najbolj artikuliranega nasprotnika liberalnih reform državne uprave in gospodarstva, v njegovi Sirizi pa je še dovolj ogorčenih sovražnikov »varčevalnega diktata«, ki bi z veseljem spet stavili na vse ali nič. Cipras se je raje postavil na stran večine prebivalstva, ki hoče ostati v skupni evropski valuti. »Zdaj morajo svoje povedati ljudje,« je 41-letni premier nagovoril Grke.

Skrito resnično ozadje

Ni še znano, kaj je povzročilo tako globoke spremembe v razmišljanju politika, ki je konec minulega leta na volitvah nastopil in zmagal z nasprotovanjem prav tistemu, kar naj bi zdaj uresničil. Kot da to že ne bi bilo dovolj, je julija svoje volivce povabil še na referendum o tem vprašanju, a prepričljive zavrnitve reformnih zadev tudi takrat ni izkoristil za košarico grškim upnicam. Morda bodo šele spomini kanclerke Angele Merkel in finančnega ministra Wolfganga Schäubleja, če jih bosta kdaj napisala, razkrili vse ozadje zadnje grške privolitve v reforme. Že zdaj je sicer očitno, da tudi Berlin ne bo nasprotoval olajšanju grškega dolžniškega bremena, še posebno če ga ne bodo predstavljali kot odpis dolgov, morda pa sta nemška krščanskodemokratska prvaka naredila vtis tudi z jasnim prikazom vzornega delovanja socialne države v kapitalistični velesili.

V Grčiji je bila do zdaj državna služba največje, pogosto celo edino zagotovilo socialne varnosti. Ker so bile tradicionalne politične stranke tudi same globoko vpletene v podeljevanje takšnih privilegijev, nekateri nemški poznavalci ne izključujejo primernosti nove levice za gradnjo sodobne socialne države, državne uprave in gospodarskih pogojev v tradicionalno nemoderni Grčiji. Pri bonitetni hiši Moody's se še vedno bojijo »povečane zaskrbljenosti za uresničitev programa«, nemški poznavalci pa opozarjajo, da grška zakonodaja v primeru novih volitev prav voditeljem političnih strank daje pravico do določanja osebnosti na volilnih seznamih, kar bi Ciprasu morda odvezalo roke. Levi nasprotniki tretjega reševalnega paketa so pod nekdanjim ministrom za energijo Panagiotisom Lafazanisom že napovedali odcepitev od Sirize in bodo morda poskušali svojo vlado ustanoviti že v sedanji parlamentarni sestavi, a so verjetnejše predčasne volitve.

Bo spet zmagala levica?

Nemški liberalno-konservativno usmerjeni politiki morda upajo tudi na novo rojstvo konservativne Nove demokracije, ki je pod premierom Antonisom Samarasom lani že dosegala prve gospodarske uspehe, sedanji voditelj Evangelos Meimarakis pa svojo stranko spet ponuja kot politično silo zdrave pameti, odgovornosti in evropejstva. Če bo v Grčiji spet prevladala skrajna levica, pa nemški politiki že svarijo pred slovesom od reformne poti: vsi dogovori iz tretjega paketa veljajo še naprej, prav tako strogi nadzor grških ukrepanj, poudarjajo. »V nasprotnem primeru posojila ne bodo izplačana,« meni Gerda Hasselfeldt iz bavarske CSU, sestrske stranke krščanskodemokratske unije Angele Merkel.

Tisti, ki se bojijo, da gre tudi Ciprasu samo še za odpis dolgov, nočejo izključiti niti novih groženj z izstopom iz območja z evrom. Pri tem najbrž ni naključje, da je kanclerka Angela Merkel med zadnjo parlamentarno razpravo govorniški pult prepustila finančnemu ministru Schäubleju.

Denar ne pomaga k razvoju

Schäuble je v parlamentarnem nastopu poudaril, da je Grčija pred izbruhom krize imela petnajstodstotni proračunski primanjkljaj in enako obsežnega v plačilni bilanci, kar kaže, da samo obilica denarja ne pomaga pri dobrem razvoju gospodarstva in družbe. Nemški finančni minister je jasno nakazal, da ni upravičena niti grška obsedenost z odpisom dolgov. Po njegovem mnenju je bolj odločilno, ali je breme obresti in odplačevanja dolgov nižje od petnajstih odstotkov gospodarske zmogljivosti. Eden najvplivnejših nemških ministrov je spet poudaril, da so zdržne javne finance prvi pogoj za rast, konkurenčnost, investicije in ustvarjanje novih delovnih mest in po teh merilih bo nemška vlada ocenjevala tudi prihodnjo grško – ne glede na to, kdo jo bo vodil.