Tiskane izdaje
Berlin – Velike izgube nemških konservativcev na volitvah v bundestag so včeraj zahtevale prvo visoko žrtev. V Saški, ki velja za domovino AfD, je napovedal odstop krščanskodemokratski premier Stanislaw Tillich. S pogledom na nove nacionaliste zvezno vodstvo CDU/CSU s kanclerko Angelo Merkel na čelu začenja pogajanja o prihodnji koaliciji z liberalci in zelenimi.
Zgradba Nemškega parlamentarnega društva za poslopjem rajhstaga že dolgo velja za prostor, v katerem lahko parlamentarci vseh političnih barv po očitkih in obtožbah v javnih nastopih pomirijo duhove, zato je bila nekdanja palača predsednika rajhstaga primeren prostor za prva pogajanja o morebitni prihodnji nemški vladni koaliciji med konservativno unijo CDU/CSU, liberalno FDP in zelenimi. Prvi dve stranki, ali bolje povedano, tri, saj bavarska CSU pogosto vodi svojo politiko, sta v povojni zgodovini (Zahodne) Nemčije pogosto sodelovali v vladi, še nikoli pa nista za njeno sestavo potrebovali tretje stranke in še manj zelenih.
Skladno s tem so včeraj potekali tudi prvi preizkusi koalicijskega terena pred jutrišnjimi »pravimi« pogajanji. Opoldanski krog pogovorov med CDU/CSU in FDP, ki so ga vodili kanclerka Angela Merkel, bavarski premier Horst Seehofer in liberalni prvak Christian Lindner, se je končal optimistično. Pred popoldanskimi med konservativci in zelenimi je tudi voditeljica zadnje Katrin Göring-Eckardt najavila »resno« ugotavljanje skupnih točk za koalicijo, a si nihče ne dela utvar, da bo naloga lahka. Katrin Göring-Eckardt in Cem Özdemir najbrž verjameta, da zeleni ne bi smeli za vedno ostati v senci SPD, s katero so vladali Nemčiji pod kanclerjem Gerhardom Schröderjem.
Mnogi zeleni se bolj strinjajo z nekdanjim ministrom za okolje Jürgenom Trittinom, ki kljub temu, da se njegovi generaciji izteka čas za vodenje v osemdesetih letih minulega stoletja ustanovljene okoljevarstvene stranke, idejo jamajške koalicije v rednih presledkih poliva s hladnim tušem.
Trittin je sodobnik nekdanjega zunanjega ministra Joschke Fischerja, ki je leta 1984 tedanjemu krščanskosocialnemu podpredsedniku bundestaga zabrusil: »Z dovoljenjem, gospod predsednik, vi ste r...a luknja!«, a se je že zdavnaj prelevil v državnika, čigar razmišljanja o zunanjepolitičnih izzivih objavljajo po vsem svetu. Trittin in številni drugi zeleni so, naj so osiveli ali ne, ostali uporniki v športnih copatih. Ustanavljanje tako nenavadne koalicije ne leži najbolj niti liberalcem, ki so minula štiri leta preživeli v zunajparlamentarni opoziciji in bi se morda radi po dobrem rezultatu na zadnjih volitvah najprej ustalili v parlamentarni.
Dežela v naročju AfD
Posebne zahteve imajo tudi bavarski konservativci, ki so leto dni pred deželnimi volitvami na zveznih prejeli odmevno klofuto. Vendar je prav tako ali še huje poražena socialdemokratska stranka že na večer po volitvah naznanila umik v opozicijo, druge sredinske stranke pa se ob skoraj 13 odstotkih za nacionalistično Alternativo za Nemčijo (AfD) poskušajo zavedati vodstvenih odgovornosti. Med te vsaj pri CDU/CSU ne štejejo Levice.
Zaradi vzpona AfD je včeraj najavil odstop dolgoletni krščanskodemokratski premier Saške Stanislaw Tillich. Ta dežela, tudi domovina gibanja »domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda« Pegida, je videti globoko v naročju AfD, marsikje drugje pa je glasove za nove nacionaliste razumeti bolj kot protest proti begunski politiki krščanskodemokratske kanclerke. »Pričakujem, da bo CDU v prihodnjih štirih letih odprla vprašanje nasledstva Angele Merkel,« je za revijo Stern izjavil liberalni prvak Lindner.
FDP tudi nasprotuje krščanskodemokratskemu nadzoru kanclerske palače in finančnega ministrstva hkrati, kot predpogoj koalicije pa vidi liberalno razumevanje zakona o priseljevanju. Zaradi begunske krize se bodo s strogim razlikovanjem med tistimi, ki zaradi osebnega preganjanja resnično potrebujejo azil, begunci, ki si zaslužijo začasno zaščito, in ekonomskimi migranti, med katerimi bi z odprtimi rokami sprejeli le tiste, ki jih potrebuje nemško gospodarstvo, lahko strinjali tudi v CDU/CSU, zeleni pa so doslej zavračali že status varne države za Magreb, od koder prihaja nesorazmerno veliko prestopnikov in skrajnih islamistov.
V okoljevarstveni stranki pričakujejo hiter obračun z motorjem z notranjim izgorevanjem in premogom, kar lahko gre v nos konservativnim in liberalnim zaščitnikom nemškega gospodarstva. Naporne razprave je pričakovati tudi v odnosu do trga dela, socialnega varstva, evropske politike in številnih drugih področjih.
