Neskončna človeška cena evropsko-turškega begunskega dogovora

Dve leti po zaprtju balkanske poti se tragedija beguncev še naprej stopnjuje.
Objavljeno
08. marec 2018 15.52
Skupina beguncev, večina iz Sirije, ki je prispela iz Grčije. Gevgelija, Makedonija 28.avgusta 2015. [begunci,Sirci,skupine ljudi,ženske,moški,otroci]
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Osemnajstega marca bosta minili dve leti od podpisa tako imenovanega evropsko-turškega begunskega dogovora, s katerim je Bruselj za 6 milijard evrov in nekaj političnih koncesij usodo stotisočev beguncev porinil v roke Turčije, države, ki gosti največ beguncev na svetu. Tri milijone in pol.

Le nekaj dni po podpisu evropsko-turškega dogovora se je zaprla balkanska begunska pot oziroma humanitarni koridor, skozi katerega je leta 2015 in v prvih treh mesecih leta 2016 vstopilo v Evropsko unijo več kot milijon beguncev in migrantov - sicer manj, kot jih še danes, denimo, gosti Libanon, ki je imel pred začetkom vojne v Siriji le nekaj več kot štiri milijone prebivalcev.

Rez je bil oster in nenaden - to je bil neposreden dokaz, da so turške oblasti ves čas - tako ali drugače - »nadzorovale« begunske in migrantske poti proti Evropi. A za evropske in seveda tudi slovenske birokrate turška neposredna povezanost s tihotapljenjem ljudi ni bila ovira. Nasprotno. Politični oportunizem Bruslja in Ankare je še zaostril veliko človeško tragedijo.

Ujetih 
več deset tisoč beguncev

Na vzhodnih egejskih otokih (Lezbos, Samos, Kos, Leros, Hios ...), ki so bili ključna točka vstopa v EU, je ostalo ujetih več deset tisoč beguncev. Tisoči so ostali ujeti na grški celini, predvsem v Idomeniju ob makedonski meji. Številni ljudje na begu so se znašli za novimi zidovi in bodečimi žicami, ki so v času odprtega balkanskega koridorja zrasli na mejah. Denimo na madžarsko-srbski, madžarsko-hrvaški in slovensko-hrvaški meji.

Odločitev Bruslja prodati usodo beguncev na odprtem bazarju velike človeške tragedije in, posledično, predvsem Grčijo spremeniti v človeško deponijo je zapečatila usodo tisočev beguncev, ki so le za nekaj dni - ali celo le za nekaj ur - zamudili trenutek, ko je bilo z grških otokov še mogoče sorazmerno varno prek Balkana potovati proti srednji in severni Evropi.


Begunci na improviziranem mejnem prehodu vstopajo iz Grčije v Makedonijo. Prehajanje organizirajo in nadzorujejo policisti in vojaki iz obeh držav. Foto: Jure Eržen/Delo

Evropsko-turški dogovor je glavnino migracij proti Evropi zopet preusmeril proti Severni Afriki in Sahelu. To je v Libiji, padli državi, v kateri EU za zadrževanje ljudi na afriških obalah neposredno plačuje prav tiste libijske milice, ki hkrati nadzirajo tako trgovino z ljudmi in sužnjelastniška taborišča kot lokalno obalno stražo, povzročilo kaos. Število trupel v Sredozemlju, množičnem grobišču, se je leta 2016 zaradi tega močno povečalo. Preseglo je srhljivo število 5000.

Kaotično in tragično

Dve leti po sprejetju dogovora o zaprtju balkanske begunske poti je - za begunce in migrante - stanje še bolj kaotično in tragično. Na grških otokih je v tako imenovanih sprejemnih centrih, dejansko pa koncentracijskih taboriščih našega časa, ujetih 13.000 ljudi. Pot naprej proti Atenam lahko nadaljujejo le »najbolj ranljivi«.

Razmere v močno prenaseljenih taboriščih so, o tem sem se ničkolikokrat prepričal na lastne oči, strašljive. Zaradi počasnih azilnih postopkov, ki so v jedru usmerjeni k zavračanju, ljudje izgubljajo upanje - edino gonilno silo. Begunci so na velikem splavu meduze prepuščeni samim sebi.


Begunci iz begunskega centra vstopajo na prvi jutranji vlak proti Srbiji. Foto: Jure Eržen/Delo

Veliko je spolnega nasilja, alkoholizma in psiholoških težav. Razmere so se še zaostrile, ko je po ukazu iz Bruslja nadzor nad nekdanjimi žarišči (hot spots) in celotno begunsko-migrantsko infrastrukturo avgusta lani prevzela grška vlada.

»Politika zadrževanja beguncev je grške otoke, nekoč simbol upanja in solidarnosti, spremenila v odprte zapore, kjer je življenje beguncev za več mesecev zamrznjeno, kar povzroča dodatno trpljenje,« je dejal Gabriel Sakelaridis, direktor grške pisarne Amnesty International. Ta z vrsto drugih nevladnih organizacij zahteva, naj grške oblasti nemudoma odprejo otoke in ljudi s pomočjo Evropske unije pripeljejo na varno celino.

»Ljudje, ki iščejo zaščito pred vojno in zlorabami, se na grških otokih ne bi smeli počutiti ogrožene. Grške in evropske oblasti bi morale skupaj povrniti dostojanstvo in človečnost ljudem, ki iščejo zaščito, hkrati pa začeti razkosavati politiko zadrževanja, ki povzroča strahovito trpljenje,« je dejala Eva Cossé, raziskovalka v grški podružnici organizacije Human Rights Watch.

Podobno razmišlja tudi Marta Welander, direktorica Refugees Rights Europe, ki je dejala, da so razmere na grških otokih na točki preloma. »Razseljeni ljudje so na grških otokih dnevno izpostavljeni kršenju človekovih pravic in podstandardnim humanitarnim razmeram. Potrebna je urgentna akcija grške vlade in Evropske unije, da ljudem, ujetim na otokih, povrnejo človekove pravice,« je dodala.