Tiskane izdaje
Se je najmočnejša evropska političarka, ki je že drugič odpotovala v Ankaro, da bi se s premierom Ahmetom Davutoğlujem in predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom dogovorila o beguncih, res sama spravila v nezavidljiv položaj?
Se avtoritarni turški predsednik, ki ne velja ravno za vzornega evropskega demokrata, res pusti prositi, pri tem pa še spretno izkorišča svoj položaj za vedno nova izsiljevanja Evropske unije? Nemška kanclerka zdaj z nobenim šefom vlade zunaj EU ne goji tako tesnih stikov in nikomur ni pripravljena ponuditi toliko evropskih privilegijev, kot jih zadnje čase ponuja Turčiji. Obljube gredo od evropskih milijard za ustavitev begunskega vala (za zdaj so v igri tri, ko bo zmanjkalo, pa tudi več) do pridruženega članstva, za katerega Ankara uradno kandidira že vse od leta 1999. Turki naj bi do poletja dobili tudi brezvizumski vstop v EU, nemške policiste za učinkovitejšo zaščito svojih meja in vso evropsko pomoč pri angažiranju humanitarnih organizacij, kanclerka pa je ponovila tudi predlog, po katerem bi evropske države od Turčije prevzele določen kontingent sirskih beguncev, če bi Turčija končno storila kaj več za ublažitev sirskega begunskega vala v Evropo. To do zdaj kljub večmesečnim dogovarjanjem še niti približno ne deluje.
Nasprotno, med Turčijo in EU škriplje na vseh koncih in krajih. Obljubljena finančna pomoč visi v zraku, saj Bruselj razen proračunske milijarde ves preostali denar, ki naj bi ga zbrale članice, pogojuje s svojimi zahtevami. Podoben problem je ukinitev vizumov, ki ne bi bila brez posledic in o kateri se morajo članice šele dogovoriti, še najbolj negotova pa je morebitna evropska delitev turškega kontingenta sirskih beguncev, ki naj bi jih EU sprejela v zameno za turško blokado večinskega vala. Evropa se še o delitvi »svojih« beguncev ne more dogovoriti. Je pa strah pred novimi prišleki očitno res tako velik, da je politika pripravljena obljubiti tako rekoč vse.
Nato po tihotapcih
Med tokratnimi pogovori kanclerke v Ankari je bil zato v igri tudi Nato; ta naj bi udaril po tihotapcih, ki prevažajo begunce med turškimi in grškimi obalami. Merklova in Davutoğlu sta se o tem menda že dogovorila, čeprav bodo obrambni ministri zavezništva v Bruslju zasedali šele danes in je veliko vprašanje, kaj naj bi vojaška zveza sploh počela v begunski krizi, ki je prvenstveno humanitarno, in ne vojaško vprašanje. Toda Evropa, ki nima nobenega skupnega načrta, ker se o njem ni sposobna dogovoriti, je očitno pripravljena poskusiti z vsem. Tudi z novim zaostrovanjem s Putinovo Rusijo, ki jo je Merklova v Ankari obtožila bombardiranja civilnih ciljev, zaradi česar menda iz Sirije beži veliko več beguncev, kot bi jih sicer. Kakor da bi bila Putinova Rusija edina, ki v sirski krizi ne spoštuje resolucije Združenih narodov in ki med vsemi v »svetovnem« letalskem spopadu z Islamsko državo vpletenimi državami menda bombardira zgolj »svoje« cilje, ne pa tistih, ki bi jih morala po mnenju »zaveznikov« iz nasprotnega tabora.
Nepošteni cilji
So morda turška bombardiranja ciljev v Siriji in Iraku kaj drugačna? Bo Erdoğanova bitka proti Kurdom v Iraku in tudi v Turčiji za Evropo naenkrat sprejemljiva, če bo predsednik pripravljen ustaviti naval beguncev v Evropo? Je bila takšna tudi nedavna turška sestrelitev ruskega bojnega letala, ki je močno zaostrila odnose med sedanjo evropsko protežiranko in vse bolj sovražno Rusijo? Kaj pa ravnanje turškega predsednika Erdoğana, ki je v Kobaneju neprodušno zaprl mejo, da so borci Islamske države skorajda pobili vse kurdske borce? Je bilo to evropsko? In kako namerava Evropa zdaj od istega predsednika zahtevati, da pri Alepu, kjer potekajo novi boji, odpre mejo, da bo več sto tisoč beguncev lahko vstopilo v Turčijo, medtem ko naj jo na obalah Egejskega morja za ustrezno evropsko plačilo neprodušno zapre, tako da begunci ne bodo mogli čez morje v Grčijo in od tam v druge članice Evropske unije?
Vse sama vprašanja, ki bi si jih tako v Bruslju kot v Berlinu morali postaviti, še preden so se odločili za zelo nespodobna barantanja s Turčijo, ki se bodo komu morda zdela politično pragmatična, v resnici pa zgolj kažejo na obupno stisko, v kateri se je znašla Evropa s svojo nesporno voditeljico Angelo Merkel na čelu.
