Tiskane izdaje
Francija se zadnje leto spreminja bolj kot kdaj prej in tudi predsednik François Hollande se je prisiljen preobražati koreniteje, kot bi si kdo upal vnaprej napovedati. Iz zmernega socialdemokrata se je, kot ni malo očitkov, predrugačil v »vojnega« voditelja, ki vedno bolj očitno – ker so razmere pač izredne – zagovarja vrednote desnice, celo skrajne desnice.
O metamorfozi Françoisa Hollanda govori tudi napovedana sprememba ustave, po kateri bi lahko francosko državljanstvo odvzeli prav tako tistim Francozom z dvojnim državljanstvom, ki so se rodili kot Francozi. Medtem ko velika večina državljanov – kar devet od desetih – pozdravlja napovedano reformo (ki naj bi zadevala zločince, obsojene terorističnih dejanj), mnogi volivci zamerijo predsedniku, češ da se z ukrepom obrača preveč v desno. Vladajoča politika v bran odgovarja: v izrednih razmerah je treba vleči posebne poteze.
Program deradikalizacije
Izredne razmere, ki jih je Hollande razglasil takoj po napadih 13. novembra in so jih kmalu zatem podaljšali za tri mesece, res že tedne narekujejo izredne ukrepe. Od 14. novembra do 7. januarja je statistika zabeležila okrog 3020 preiskav, sproženi so bili štirje antiteroristični postopki, med več kot 460 prekrški jih je bilo s terorizmom povezanih 25, odredili so tudi več kot 380 hišnih priporov, med prepovedmi, ki jih morda najmočneje občutijo Francozi, je prepoved množičnih zborovanj.
Ker se v Franciji zavedajo, da je sovražnik dvoglavi: džihadizem ima eno glavo doma, drugo pa na Bližnjem vzhodu in v Afriki, po pisanju Le Monda veliko stavijo na program »islamistične deradikalizacije«, ki ga bodo po novem vodili v francoskih zaporih. Vanj – pripravili so ga pri združenju za državljanski dialog in pri združenju žrtev terorizma, trajal pa bo šest mesecev – naj bi po neuradnih predvidevanjih vključili med 700 do 2000 (od skupaj 68.000) zapornikov, seveda tudi 230 tistih, ki so za zapahi francoskih zaporov pristali zaradi terorizma. Menda si ne gre delati utvar, da bi s programom lahko rešili problematiko radikalnega islamizma: študije menda kažejo, da je samo 16 odstotkov zapornikov, ki so bili obsojeni terorizma, pred tem vsaj že enkrat ždelo za zapahi. Drugi so se o ekstremizmu učili v »družbi«, povečini na internetu. Resda pa najhujše teroristične zločine zagrešijo »povratniki«.
Program deradikalizacije odpira kup vprašanj, tudi o sami definiciji radikalizacije in posebno o merilih, po katerih naj bi določenega zapornika prepoznali kot dovzetnega za skrajništvo in bi ga vključili v »izobraževanje« o vrednotah francoske družbe. Več naj bi govorili o problematiki nasilja, sovraštvu, sobivanju ..., medtem ko naj bi vero in ideološko prepričanje pustili ob strani.
Kako pokopati skrajneže?
V razpoloženju, ko je francoska družba prežeta z vprašanji varnosti, rasizma, islama in islamizma ter so teroristične grožnje še naprej kruta realnost, je redno slišati, kako je nujna pieteta do nedolžnih žrtev: pri Le Mondu, denimo, se jim poklanjajo s posthumnim objavljanjem njihovih portretov. A potrebno je tudi veliko administrativne modrosti pri vprašanju pogreba mrtvih (samomorilskih) napadalcev. Za zdaj ga še niso povsem rešili, v dveh mesecih po napadih 13. novembra sta bili izdani dovoljeni le za pokop dveh od osmih teroristov, ki so umrli, potem ko so ubili 130 ljudi, še več kot 350 pa so jih ranili.
Pokop terorističnega zločinca mora biti izpeljan karseda diskretno in stran od oči javnosti – da ne bi grob postal bodisi mesto skrunitve bodisi kraj poklona. Po francoski zakonodaji morajo občine zagotoviti mesto na pokopališču vsakomur, ki je živel na njenih tleh oziroma ima tam grob njegova družina.
Skrivanje simbolov
Skriti pa niso in ne bodo le grobovi mrtvih napadalcev, v novem razpoloženju, ko se širita strah in groza ter so vse bolj v ospredju prespraševanja laičnosti po francosko, želi marsikdo čim manj izstopati; še posebno Judje. Nedavni napad na judovskega učitelja v Marseillu – pred tednom dni ga je »v imenu Alaha in Islamske države« z mačeto napadel 16-letni gimnazijec kurdskega izvora – je mnoge napeljal k misli, da bi odložili judovsko čepico, kipo. Predsednik izraelskega konzistorija v Marseillu Zvi Ammar je, kot so se razpisali francoski mediji, zato že pozval Jude, naj to resnično storijo: začasno, dokler se časi ne izboljšajo.
V varnostno tako skrajnih razmerah je »treba sprejemati izjemne odločitve, in zame je življenje bolj sveto kot vsako drugo merilo«. Podobno kot v Marseillu so se tudi Judje iz nekaterih drugih mest odločili, da ne bodo nosili verskih simbolov – ker nočejo biti na daleč vidna tarča napadalcev. Biti Jud spet pomeni veliko tveganje ..., kot v nekih drugih časih. A tudi biti musliman sproža pri mnogih ljudeh zle predsodke – pogosto ga postavljajo v isti koš z islamistom.
