»Ni me strah, saj ne moreš živeti, če si nenehno paničen«

Preberite, kako so teroristične napade v Bruslju doživeli Slovenci, ki tam delajo, ter kako kaos vpliva na njihova življenja.

tor, 22.03.2016, 10:53; spremenjen: 20:38
Kako je medtem v Bruslju, spremljajte na tej povezavi.

Tolmačka Katja Žumer je danes ostala doma, ker je na bolniški. Ni je strah, saj ne moreš živeti, če si nenehno paničen.

»Življenje gre dalje. Smo bolj ovirani, ker so zaprli podzemno in ukinili ves javni promet. Človek se kar nekako navadi. Zdaj je sicer izredno stanje, ker slišimo helikopterje v preletu in policijske sirene na cesti. Sem pa vesela, da nikamor ne potujemo za praznike.

Ni me strah. Ampak to je odvisno od značaja, jaz sem se očitno navadila, ker o tem sploh ne razmišljam. Saj ne moreš živeti, če si stalno paničen, ali pač?

Kam naj pa grem? Moja služba je tu, moje življenje je tu. Danes so ostali vsi doma, naš generalni direktorat je odpovedal vsa tolmačenja, kaj bo jutri, bomo izvedeli sproti. Skratka, vsi smo doma, navodila so, naj se čim manj gibljemo.

Kolegica je klicala v službo, ko je naletela na zaprto postajo metroja, in takrat so ji povedali, naj gre domov in spremlja varnostna obvestila. Čisto po naključju v času napada ni bila na metroju.«

»Ne morem priklicati sodelavcev«

Tudi prevajalka Darinka Bunjevac, ki je živela v Londonu, ko so 7. julija 2005 odjeknile eksplozije med terorističnim napadom na podzemno železnico, je ravno danes ostala doma, ker je na dopustu.

Skrbi jo, ker ne more priklicati sodelavcev. Poskušala je poklicati v službo, a se je sesulo mobilno omrežje, in ne ve, ali so na varnem. V času eksplozije na postaji podzemne železnice Maelbeek, ki je v bližini središča ustanov Evropske unije, so bili ravno na poti v službo.

»Nihče se ne javlja, dobivam pa uradna sporočila iz službe, da je zgradba zaprta in da so vse odpovedali. To smo pravzaprav prej ali slej pričakovali, sploh po petkovi aretaciji.«

Povedala je še, da je belgijski zunanji minister ravno pred dvema dnevoma rekel, da pariški napadalec Salah Abdeslam menda načrtuje napad v Bruslju. Med zadnjimi racijami so našli precej orožja.

»Ne vem, ali so napadi povezani z njegovo aretacijo ali ne, ampak gre za hudo naključje, mar ne? Sem pa pričakovala napad na metroju, kot se je zgodil v Londonu. V Londonu so se razstrelili v prvih vagonih, zato že od pariških napadov naprej hodim v zadnji namesto prvi vagon vlaka. A na Maelbeeku je bila bomba očitno na postaji, ker na televiziji gledam dim, ki se vali iz nje. Torej bi se moja strategija z vagoni, če ne bi bila na dopustu, danes bolj slabo obnesla.«

Dodaja, da se širijo nepotrjene govorice. »Trenutno je res težko vedeti, kaj je res in kaj ne. Moram priznati, da sem v šoku. Ravno potrjujejo smrtne žrtve na Maelbeeku, jaz pa ne morem nikogar priklicati.«

In ravno medtem, ko je vse to pripovedovala, je izvedela, da je bila eksplozija na vlaku pri Maelbeeku.

»Ravno vidim fotografijo na televiziji. Ne vem, v katerem vagonu.«

Darinka je kasneje s pomočjo strani na Facebooku Safetycheck izvedela, da so vsi njeni prijatelji in znanci na varnem.

Z eksplozijo seznanjajo sirene

»V času eksplozij smo bili v hotelu, tako da smo bili z njimi seznanjeni preko siren, ki že cel dan odzvanjajo po ulicah, in preko medijev,« nam je povedal Tin Kampl, predsednik Mladinskega sveta Slovenije.

Pravi, da je stanje v Bruslju zaradi pomanjkanja informacij vse bolj kaotično, v okolici hotela pa sicer med mimoidočimi trenutno še ni zaznati panike.  »Vendar pa se val strahu hitro širi, kar nas mora vse skrbeti.«

Pomanjkanje informacij in izjave, ki jih lahko spremljajo v medijev pa »žal ne dajejo potrebnega zaupanja in občutka varnosti, ki bi ga trenutno potrebovali. Želja vseh trenutno je, da se razmere čim prej umirijo in stabilizirajo in da se varno vrnemo domov«.

Je takšno življenje na vojnem območju?

»Zmeda, kaos, strah so me ujeli že navsezgodaj. A v vsej paniki so se močno slišali tudi pozivi k solidarnosti, dajanju krvi, pomoči ... Naša življenja so se v Bruslju spremenila že novembra. Poistovetili smo se s Parižani, bili smo pretreseni, žalovali smo, toda ko se enkrat zgodi zraven tebe, je povsem drugače,« razmišlja Primož Sukič, kitarist, ki ustvarja v Bruslju.

Pravi, da moraš kot človek takšne situacije znati sprejeti, da pa je težko. Pomembno vlogo igrajo družbena omrežja, ki omogočajo, da se tisti, ki so trenutno v belgijski prestolnici označijo kot varni; omrežja so skoraj pregorela. Medtem pa so ulice in trgovine samevali.

 »Ljudje so odprti, populacija zelo različna, težko je reči, kdo je kdo, ljudje sprejemajo drugačnost. A kako bo naprej? Jutri? Prihodnji teden? Čez pol leta? Ne vem, ne premišljujem o tem.« Sprašuje pa se, ali ljudje tako živijo na vojnem območju. Ali je tako vsak dan na Bližnjem vzhodu ...

»Zaprte šole, trgovine, so obvladljiva zadeva, vprašanja otrok pač ne«

»V Bruslju prebivamo že dobrih 10 let. Med tem časom se je veliko spremenilo, vsaj navzven. Nove stavbe rastejo kot gobe po dežju, Evropska četrt postaja to, kar se od nje pričakuje - središče Evropske unije in njenega delovanja. S tem pa se povečujejo tudi razlike med posameznimi deli mesta, predvsem socialne. Če južni in vzhodni deli mesta postajajo nekakšna diplomatska prebivališča tistih, ki jim nastanitev in visoke cene bivanja plačujejo njihove države in tistih, ki delajo v evropskih ali mednarodnih organizacijah, pa kaže zahodni in SZ del mesta povsem drugo sliko. Če še nikdar niste bili v Bruslju in bi vas postavili sredi zloglasnega Molenbeeka, bi zlahka mislili, da se nahajate v precej bolj južnih delih našega planeta. To je Bruselj. Nekateri mu pravijo vzorčen primer etnično, kulturno in versko mešane evropske družbe prihodnosti s pridihom blegijske(ne)enotnosti, pragmatičnosti in birokratkega labirinta.

Če boste vprašali ljudi, ki prebivajo v Bruslju vsaj nekaj časa, boste videli, da nas dogodki niso presenetili. Tudi današnje izjave belgijskega predsednika vlade to potrjujejo. Bilo je samo vprašanje časa in upanje, da ne bomo ob nepravem času na nepravem mestu. Kot novopečeni oče (hči je stara dober teden) in oče dveh radovednežev, starih 9 in 7 let, bo glavni izziv otrokoma razložiti nastalo situacijo in jih pripraviti na življenje v tem okolju. Zaprte šole, trgovine itd. so obvladljiva zadeva, vprašanja otrok pač ne. Življenje gre naprej. V tednu dni bodo popravili letališče, metro bo spet vozil, strah pa bo gotovo ostal. In vojska tudi.« Tako je življenje v evropski prestolnici pred in po napadih opisal Jernej Vernik, ki dela pri evropskem združenju za kovine Eurometaux.

Neuspešna integracija mladih, obupani starši

Tudi Barbara Frontini, generalna sekretarka Belgijsko-slovenske gospodarske zbornice, je najprej pomislila na svojo otroke, tri hčerke, ki se šolajo v Bruslju. Sprašuje se, kakšna bo njihova prihodnost in kako naj sama pozitivno vpliva nanjo, v njenih mislih pa so tudi starši napadalcev.

»Ob mladih dekletih in fantih, ki jih novačijo teroristične organizacije, je tudi približno dvesto staršev, dvesto mater, ta trenutek tudi avtomatsko izključenih iz družbe, ker nanje gledajo kot na matere teroristov. Te mame pa so v bolečini obupane, saj si svoje otroke samo želijo nazaj,« razmišlja. 

Belgija je bila kolonialna država, ki je imela beguncev in priseljencev ravno toliko kot Francija. Po njenih besedah je zdaj največja skrb, kako preprečiti radikalizacijo belgijskih mladih fantov in deklet ter njihovo novačenje v teroristične organizacije, saj je doslej v džihad - zlasti v Sirijo - odšlo že več kot 200 mladih Belgijcev. Dodaja, da ti mladi nimajo s Sirijo ali muslimanskim svetom prav nobenih vezi, ampak gre za »mlado, ranljivo populacijo, ki se ni uspešno integrirala v družbo.«

Ekstremna skupina množičnih morilcev - problem institucij

Tudi Andrej Lavtar, nekdanji asistent v evropskem parlamentu, bolj kot o teroristih, govori o organizirani mreži kriminalcev, ki rekrutirajo na socialnem dnu in med zapostavljenimi skupinami mladih.

»Dokler ne spoznamo, da je to predvsem problem institucij, socialne politike, operativnosti in strokovnosti policije in obveščevalnih služb, dokler te ljudi označujemo za teroriste - kar zveni že skoraj kot višja sila, nekaj, kar ni v naši moči, in predvsem nekaj, kar prihaja od zunaj - ne pa nekaj, kar izhaja iz našega domačega okolja, se bodo napadi ponavljali. Napovedovanje vojne terorizmu in izrazi solidarnosti so pometanje resničnih vzrokov pod preprogo. So izgovor institucij, ki se ne znajo spoprijeti z ekstremno skupino množičnih morilcev, ki niso nič več kot le to,« ugotavlja Lavtar.

Pri tem s prstom kaže na belgijsko policijo, ki da ni opravila svojega dela, saj navkljub znani nevarnosti, novembrskim izrednim razmeram in dozdajšnjim racijam, ni polovila vseh nevarnih posameznikov ali pa ni ujela pravih.

Belgija lahko samo gasi požare

Boštjana Šinkovca, svetovalca za raziskave in znanost pri Slovenskem gospodarskem in raziskovalnem združenju, včerajšnji dogodki niso presenetili. 

"Že nekaj časa smo se prebivalci Bruslja soocali s pretečo nevarnostjo. Ker je mesto dosti manjše od Pariza, se posledice napada čutijo močneje. Čeprav je trenutno medijska pozornost obrnjena k Bruslju, pa ne smemo pozabiti na druge podobne dogodke po svetu," opozarja.

Kljub kritikam, ki jih beremo na racun belgijske države, se moramo zavedati, da v dani situaciji lahko le gasijo požare, prave rešitve pa bi morali iskati v oblikovanju programov za ozaveščanje mladih, predvsem na področju dokončanja izobraževanja in družinskih vrednot, razmišlja sogovornik. 

"V globalnem kontekstu, pa svet potrebuje močne in sposobne voditelje, ki jih trenutno primankuje," še ocenjuje Šinkovec.