Ni me strah, ni nas strah ...

Po napadih v Kataloniji: Komunikacijski »šumi« med katalonskimi in španskimi političnimi avtoritetami.

Objavljeno
21. avgust 2017 15.57
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Sprijeni terorizem meri v srečne ljudi. In Barcelona je svobodomiselno, odprto, barvito in radostno mesto, tako kot so bili veseli številni turisti, ki so se minuli četrtek mudili v njenem središču. Po dveh napadih, v Barceloni in pozneje v Cambrilsu, jih je 14 izgubilo življenje, še več kot sto ranjenih bo zaznamovanih za vedno – in z njimi prav tako njihovi svojci. Bosta poslej drugačni tudi Barcelona in Katalonija? No tinc por, se je takoj odločno oglasil prenekateri Katalonec. »Ni me strah.«

Trenutek za teroristično tragedijo ni nikdar pravi, tudi po njej, ko žalujejo premnogi prizadeti in prav tako družba, je nujno pokazati občutljivost in pieteto, a da je bolni terorizem tokrat izbral za tarčo odprto in svobodomiselno Barcelono, se lahko zdi za koga tudi politično »špekulativno«, če ne kar zarotniško. Uradna Barcelona za 1. oktober načrtuje referendum o neodvisnosti, na katerem naj bi Katalonci odgovarjali na vprašanje, ali si želijo, da bi Katalonija postala neodvisna država v obliki republike.

»Slabšega tajminga« si morda ne bi mogli prestavljati, čeprav je po besedah v Barceloni živeče prevajalke in esejistke Simone Škrabec prehitro za vsakršna preigravanja o tem, kako bosta napada v Barceloni in Cambrilsu vplivala na »osamosvojitveno« dinamiko. »Vse bo odvisno od tega, kako se bo izkazala katalonska politika. Za zdaj je pokazala profesionalnost, veliko občutljivosti in se znala odzvati, tako kot so, ob policiji in bolnišnicah, na tragedijo zelo solidarnostno odgovorili tudi ljudje: bežečim so odpirali vrata in jim nudili zatočišča, taksisti so vozili brezplačno ...« Katalonske strukture je podobno pohvalil tudi znani katalonski novinar Antoni Bassas, ki je v analizi za Ara.cat poudaril, »kako je očitno, da Katalonija razpolaga s policijo, s sistemom nujne pomoči in bolnišnicami, ki so se sposobni odzvati takoj in učinkovito«. Zato pa po drugi strani v katalonskih krogih ne manjka nekaterih očitkov na račun »lesenosti« španskih organov in »neprofesionalnega komuniciranja« na najvišjih ravneh.

Vse več napetosti in hladu

Politično želena in načrtovana katalonska neodvisnost je že leta jabolko spora med Barcelono in Madridom, jeseni pa naj bi se vendarle pokazalo, ali se lahko iz prastarih želja katalonskih zagovornikov samostojnosti vendarle kaj demokratično izcimi. Tudi po nedavni tragediji je, kot analizirajo mediji, med osrednjo in regionalno oblastjo čutiti veliko napetosti in hladu, čeravno se španski premier Mariano Rajoy in katalonski predsednik Carles Puigdemont – ki se uradno nista srečala od lanskega aprila, na skrivaj pa sta se po La Vanguardii videla januarja – trudita »delati skupaj«. A razkorak med osrednjo in regionalno oblastjo ostaja ogromen in se je v zadnjih mesecih samo še večal, tega ne moreta prikriti.

Ko sta v petek, denimo, v Barceloni prvič skupaj stopila pred novinarje, sta poudarila, kakor sta obe strani »združeni v boju proti terorizmu« in da je sodelovanje med katalonsko policijo (Mossos d'Esquadra), nacionalno policijo in civilno gardo »popolno«. Toda že dan pozneje je prišlo do nekaterih komunikacijskih »šumov« pri posredovanju informacij: medtem ko je španski notranji minister Juan Ignacio Zoido izjavil, da so teroristični celici, ki je zagrešila napada v Barceloni in Cambrilsu, stopili na prste, ga je samo nekaj minut pozneje katalonska policija demantirala, češ da preiskava še poteka in da bo ona »napovedala rezultate«.

Vznemiril je tudi katalonski notranji minister Joaquim Forn, ki je v intervjuju za TV3 ločil med »katalonskimi žrtvami« in tistimi »španske nacionalnosti«, v trenutkih, ko je žalosti še vedno ogromno, pa v Kataloniji razburjajo tudi nekateri komentarji, v slogu El Paísa, češ da bodo teroristični napadi »prizemljili« katalonsko politiko, ki se je »v zadnjih letih ukvarjala predvsem z neodvisnostjo, ne pa z realnimi problemi, ki pestijo Katalonce«. Katalonska vlada med tem poudarja, kako je, piše Público, v zadnjih mesecih špansko notranje ministrstvo oviralo katalonsko policijo Mossos d'Esquadra pri dostopanju do informacij obveščevalce službe o terorizmu.

Ni nas strah

A tragedija, ki so jo v Kataloniji povzročili teroristi, ni prestrašila Kataloncev. Takoj so se oglasili po vseh mogočih kanalih: »No tenim por« (Ni nas strah); in pod tem sloganom naj bi se na poziv katalonske vlade in mesta Barcelona na velikem zborovanju povezali tudi v soboto, 26. avgusta. Kot je brati, bo prišla tudi vsa politika, z izjemo domače vladne stranke CUP, v kateri so napovedali, da bodo bojkotirali zbor, »če bo na njem tudi kralj Filip VI., prijatelj Katarja in Emiratov«; monarh da je posredno »kriv« za tragedijo, saj s svojimi povezavami prispeva »k financiranju islamskega terorizma«. Odločitev političnih kolegov je predsednik Carles Puigdemont nemudoma označil za vredno pomilovanja.

Od tega, kako bosta Madrid in Barcelona v prihodnjih dnevih in tednih politično skrbela za postteroristično okrevanje, bo morda odvisno tudi predreferedumsko razpoloženje v Kataloniji, in če glasovanje bo, morebiti prav tako rezultat. Da so stopnjo teroristične ogroženosti dvignili na četrto, in ne na najvišjo, peto stopnjo, je, kot verjamejo neredki v Kataloniji, dober znak za demokracijo in njena pričakovanja, težnje, zahteve.