Tiskane izdaje
Bruselj - Študent prava Léopold Hecht in bruseljski administrativni delavec Olivier Delespesse sta bila na vlaku podzemne železnice. V Belgiji živeča Perujka Adelma Marina Tapia Ruiz bi se z možem in dvema hčerama morala vkrcati na letalo za New York.
To so bila prva tri uradno potrjena imena žrtev bruseljskih terorističnih napadov. Dan po dnevu groze so preiskave potekale na velikih obratih. Gotovo je, da sta bila med napadalci brata Khalid in Ibrahim el-Bakraou. Starejši, 29-letni Ibrahim, se je razstrelili na letališču. Samomorilski napadalec na metroju je bil dve leti mlajši Khalid. Oba sta Belgijca iz Bruslja, imela sta debel kriminalni dosje.
Sinoči so belgijski mediji poročali, da je drugi napadalec z letališča Belgijec Najim Laachraoui. V Sirijo je odšel leta 2013, za njim se je izgubila vsaka sled. Kot je pokazala preiskava pariških napadov, je bil tesno povezan s Salahom Abdeslamom. Septembra lani sta skupaj potovala na Madžarskem in v Avstriji, kjer je bil popisan z lažno identiteto. Tretji napadalec je na begu in še ni bil identificiran. Njegov kovček med napadom ni eksplodiral, po navedbah tožilca je bilo v njem največ eksploziva.
Odkrito teroristično gnezdo
Vpletenost Laachraouija bi bila dokaz za neposredno povezanost pariških in bruseljskih napadov. Še več, Khalid el-Bakraoui je z lažno identiteto najel stanovanje v bruseljskem Forestu, kjer so prejšnji teden odkrili teroristično celico. Enega njenega člana, Alžirca Mohameda Belkaida, je ustrelil ostrostrelec. Dva osumljenca sta zbežala, v stanovanju so odkrili Abdeslamove prstne odtise. Tri napadalce je na letališče pripeljal taksist. Z njegovo pomočjo so policisti odkrili stanovanje, teroristično gnezdo v bruseljskem Schaerbeeku.
V njem so preiskovalci našli 15 kilogramov eksploziva, 150 litrov acetona, 30 litrov vodikovega peroksida, detonatorje, kovček z žeblji ... Laachraoui, ki je pred odhodom v Sirijo študiral elektrotehniko, je bil menda v skupini strokovnjak za izdelavo bomb, kakšne so eksplodirale v Parizu in Bruslju. V smetnjaku so odkrili računalnik s poslovilnim sporočilom Ibrahima el-Bakraouija, v katerem razlaga, da ne ve, kaj naj naredi, da ga iščejo povsod, da noče končati v jetniški celici.
Na postaji podzemne železnice Stockel je stalo ducat policistov in vojakov. Pregledali so vsak nahrbtnik, tudi torbice starejših gospa. Na vlaku proge 1, ki vozi v evropsko četrt in naprej v središče Bruslja, je bilo turobno vzdušje.
Dopoldne po dnevu groze je bilo delno obratovanje podzemne železnice kot navidezni pridih normalnosti. Vlak je bil skoraj prazen, vozil je le do postaje Schuman. Naslednja postaja bi bila Maelbeek, prizorišče terorističnega napada. Najbrž še nekaj časa ne bo v pogonu. V Bruslju je obstajala že nekakšna navajenost na teroristično grožnjo. Več strahu je bilo čutiti, ko so po pariških napadih lovili napadalce iz Molenbeeka, ko so zaprli šole, ko podzemna železnica ni delala. Tudi premier Charles Michel je ljudi pozval, naj nadaljujejo normalno življenje.
Dobrih 20 minut hoje od Schumana proti strogemu središču je spremljala neobičajna tišina. Le redko se je še slišala kakšna sirena. Gostilne so bile prazne. Skoraj vsa avenija Arts-Loi je bila še zaprta, preiskovalci so na Maelbeeku nadaljevali delo. Evropski uradniki so pred palačami kadili in nemo strmeli v mobilnike. Pred osrednjo železniško postajo Gare Centrale so spet korakali vojaki, postavljen je bil vojaški oklepnik. Razkošne trgovine in restavracije v Les Galeries Royales Saint-Hubert so bile zaprte ali so samevale.
Tudi gostilne z morsko hrano za turiste v Petite Rue des Bouchers, pred katerimi natakarji v gneči vlečejo ljudi za rokave in vabijo v njih, so bile povsem prazne. Sveže ribe, ostrige in raki niso premamili nikogar. »To je katastrofa. Na robu propada bomo. Najhuje je, da napadi sploh nimajo zveze z Belgijo. Mi nismo krivi,« je bentil eden od natakarjev. Ceno dnevnega menija (školjke ali lignji, krompirček, pivo) so znižali na deset evrov. Prej je znašal 15 ali 20 evrov. V prodajalnah belgijske čokolade prestižnih znamk ni bilo nikogar.
Središče žalovanja
Središče žalovanja je postal La Place de la Bourse. Družine so prišle prižigat sveče v spomin na žrtve. Solze, objemi. Na tleh, med cvetjem in svečami, je bila kakšna steklenica piva. »Skupaj proti sovraštvu!« je bilo z belo barvo zapisano na rdečem platnu, obešenem na ograjo borze. Tam sta bili belgijska, maroška in tunizijska zastava. V množici so bili tudi imami. Bruseljčanka Aurore Visart je s kredo napisala na tla Skupaj smo močni. »Napadi so me močno prizadeli. Vse religije bi morale delovati skupaj. To je edina pot za našo prihodnost,« je pripovedovala.
Minuta molka v Molenbeeku
Deset minut hoje od borze se, na drugi strani kanala, začne Molenbeek. Del mesta z velikim deležem priseljencev arabskega rodu in veliko brezposelnostjo. Pred občinsko hišo, nasproti zgradbe, v kateri je pred pariškimi napadi živel Salah Abdeslam, so se pred 12. uro začeli zbirati lokalni politiki z županjo Molenbeeka Françoise Schepmans na čelu. Točno opoldne so se z minuto molka spomnili na žrtve napadov. »Napadi so bili kot elektrošok za vse. Za radikalizem ni kriv Molenbeek, temveč dogodki po vsem svetu,« je časnikarjem povedala po spominski slovesnosti.
Udeležilo se je je veliko prebivalcev arabskega rodu, mladih in starih. Ilham Mellouki je prišla z otrokoma. »Islama ne bi smeli povezovati z nasiljem. Teroristi so povsod, tudi v Afriki in ZDA,« je pripovedovala.
Mediji da so iz Molenbeeka naredili dežurnega krivca. »Je tukaj gnezdo teroristov, če je v bližini živel Salah? Vidimo, da so bili še v drugih delih mesta,« je bentila. Na majhnem območju v ulicah okoli občinske palače so živeli Abdeslamovi in tudi več drugih, ki so vpleteni v napade. Tu so do konca imeli svoje omrežje.
»Religije niso krive za nasilje«
Mlada učiteljica islama in zgodovine Ikram je pripovedovala, da ne islam ne druge religije niso krive za nasilje. V šoli v Anderlechtu, kjer poučuje, šolarjem predstavlja različne vere in spodbuja strpnost do vseh. Prepričana je, da se bo Bruselj po napadih pobral s tal. »Težko bo predvsem na začetku. Za normalnost potrebujemo nekaj časa, mesec ali dva. Spet bodo prišli turisti. Mi bomo morali živeti svoje življenje,« povedala Ikram. S prijateljico Nadio sta v en glas povedali, da se v Bruslju še vedno počutita povsem varno.
Na poti nazaj vzdušje pred borzo sploh ni bilo več turobno. Ljudje so na stopnicah mahali z belgijskimi trobojnicami, prepevali in vzklikali: »Ni nas strah. Bruselj bo ostal Bruselj. Zmagali bomo!« Žalost po napadih se je spremenila v pozitivno upanje in duh upornosti.
