Ni več jasno, kaj je res in kaj ne

Berlin – »To je najboljša, najbolj demokratična Nemčija, kar smo jo kdaj imeli,« se je iz nemškega predsedniškega gradu Bellevue poslovil­ nekdanji pastor in preiskovalec­ komunističnih zločinov Joachim Gauck. Nov predsednik bo socialdemokrat Frank-Walter Steinmeier. V upanju, da se bo povzpel na vrh izvršne oblasti, bo SPD za svojega predsednika ustoličila kanclerskega kandidata Martina Schulza.

V eri kanclerke Angele Merkel še ni bilo tako napetih volitev za bundestag, kot bodo letošnje 24. septembra, saj je begunska kriza krščanskodemokratski prvakinji odvzela podobo nedotakljivosti. Odkar je nemški zunanji minister Sigmar Gabriel odstopil kanclersko kandidaturo nekdanjemu predsedniku evropskega parlamenta, je v največjo levosredinsko stranko Nemčije vstopilo na tisoče novih članov. Jutri bo Martin Schulz prevzel še vodstvo SPD. Številni levosredinsko usmerjeni Nemci so veseli politika, ki poudarja družbeno pravičnost, a se je uveljavil tudi na evropskem odru.

Socialdemokrati so bili doslej videti ujeti v zanko reform kanclerja Gerharda Schröderja, ki je z Agendo 2010 prenovil nemško gospodarstvo in celotno družbo, vendar na konservativno-liberalnih temeljih očeta povojnega gospodarskega čudeža Ludwiga Erharda. Domače levosredinske prvake je doslej onesposabljala še krščanskodemokratska kanclerka, ki so ji doslej volivci pripisovali celo socialdemokratske uspehe. Begunska kriza je to spremenila. Tako kot so bili na Schröderja najbolj jezni njegovi levičarji, so po odprtju meja več kot milijon migrantom z Bližnjega vzhoda in od drugod besni mnogi konservativci.

Teroristični in spolni napadi, ki so jih zakrivili prišleki, so pripomogli k dvigu nacionalistične Alternative za Nemčijo. Ta v državi, ki se zaveda svojih nekdanjih grehov, sicer ne bi imela veliko možnosti, in mnogi za to obtožujejo prav Angelo Merkel. V nasprotju z avtoritarnimi režimi na evropskem obrobju, ki tlačijo domačo politično svobodo in se zato še najraje vmešavajo v tuje predvolilne spopade, bi morala živahna demokracija prenesti takšna soočenja in tudi kanclerka pogosto poudarja demokratične vrednote. Res je doslej zmagovala, zdaj pa se Schulzeva SPD po javnomnenjskih raziskavah že tesno približuje njeni konservativni uniji CDU/CSU in jo sem ter tja celo prehiteva.

Zahteve po »času za Martina«

Tisti, ki zahtevajo »čas za Martina«, se vseeno ne bi smeli prehitro veseliti, saj so se tudi prejšnji socialdemokratski izzivalci na začetku volilnega spopada močno približali kanclerkini uniji, med njimi tudi novi predsednik Frank-Walter Stein­meier. Na koncu je doslej še vedno zmagala Angela Merkel. Ta se lahko tudi v krizah s Turčijo, Rusijo in evropskimi nacionalističnimi gibanji predstavlja kot premišljena državnica in zaščitnica evropskih vrednot, čeprav je zato, ker nekatere od teh kriz pripisujejo prav njej, tudi tu bolj ranljiva kot prej.

Številne sedanje krize so videti zelo nevarne. »Po skoraj petih letih se bolj zavedam groženj demokratični in stabilni Nemčiji,« je v poslovilnem govoru ocenil dosedanji predsednik Joachim Gauck. »In da so potrebna velika prizadevanja, da se okrepimo za prihodnost.« Omenil je krizo Evropske unije zaradi napovedanega izstopa Velike Britanije, vojno na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini ter še posebej aneksijo Krima. Vse te krize so jasno pokazale meje nemške in evropske zunanje politike, povečala se je nevarnost islamskega terorizma. »Pravna država izgublja, če se v boju proti nasilju in terorju kaže kot prešibka ali celo nemočna.« Po njegovem več varnosti ni grožnja demokraciji, ampak ­nujnost za njeno zaščito.

Nekdanji pastor tudi meni, da bi morala Nemčija prevzeti več odgovornosti v svetu ter z vso Evropo okrepiti svoje obrambne sposobnosti, da se z njenimi interesi ne bodo žogali drugi. Liberalna demokracija ter politični in normativni projekt Zahoda sta napadena, potrebna je »republikanska pripravljenost na obrambo«. Z nastopom ameriškega predsednika Donalda Trumpa Gauck vidi nove izzive tudi za mednarodno ureditev in čezatlantske odnose, a medtem ko kanclerka Angela Merkel poskuša s Trumpovo Belo hišo poiskati modus vivendi, je veliko vprašanje, kako bo na tem področju deloval Gauckov naslednik v gradu Bellevue Frank-Walter Steinmeier.

Socialdemokratski politik je bil v času Trumpove zmage še zunanji minister, a je ameriškega prvaka povsem nediplomatsko imenoval pridigar sovraštva in mu ni hotel niti čestitati. Gauck se doma in drugje zavzema za »robustno kulturo prepira«: razprave, četudi vroče, so kisik odprtih družb, a morajo biti spoštljive. »Živimo v zahtevnih časih, velikokrat ni več jasno, kaj je res in kaj ne.«