Nič več škrlatni knezi, samo še služabniki

Papež Frančišek je odel v škrlat pet novih kardinalov. Izbor je bil precej nenavaden, saj štirje od petih prihajajo iz držav, ki še niso imele kardinala, po starih kriterijih ga tudi nikoli ne bi dobile. Eden je bil doslej pomožni škof, eden pa sploh prvi škof v pretežno luteranski državi. Ko so postali kardinali, jim je Frančišek razložil, da niso in ne bodo »škrlatni knezi«, kakor so doslej kardinalom po domače rekli v cerkvenem občestvu, ampak bodo služabniki.

Svet, v katerem bodo delovali, bo svet nedolžnih, ki trpijo in umirajo kot žrtve vojne in terorizma, svet suženjstva in teptanja človekovega dostojanstva tudi v času človekovih pravic, svet begunskih taborišč, podobnih peklu. Bodite ponižni, pomagajte revežem, bojujte se proti krivicam, jim je naložil papež.

Samo en Evropejec

Četrti konzistorij v Frančiškovem obdobju je bil nepričakovan, še bolj nenavadno pa je bilo, ko je papež pred dnevi prebral imena, ki jih je zapisal na seznam kardinalov. Prav nobeden med njimi namreč ni Italijan, kar je zelo nenavadno za običaje rimskokatoliške cerkvene institucije, kjer so Italijani stoletja prevladovali in odločali o vsem, do pred nekaj desetletji, ko so prišli najprej Poljak, potem Nemec in zdaj Argentinec, so si absolutno lastili tudi prestol svetega Petra.

Samo eden izmed novih kardinalov je Evropejec, iz nekdanje katoliške trdnjave Španije. Juan José Omella i Omella je bil doslej nadškof v Barceloni. Ugibajo, da je bil izbran zaradi dolgega misijonarskega obdobja v Afriki, pozneje pa modrega vodenja in umnega upravljanja španskih škofij.

Drugi so z obrobja. Jean Zerbo je iz Malija, ki ga preplavlja islam, Cerkev pa tam pretresajo finančni škandali, ki jih je pred kratkim razkril pariški časnik Le Monde. Tudi Zerba so menda skrbno preiskovali že nekaj dni po napovedi, da bo postal kardinal. Malijski škofi, ob Zerbu imajo še dva, so namreč v Švici skrili dvanajst milijonov evrov. Sodeč po dejstvu, da je Zerbo dobil kardinalski biret, vendarle ni med tistimi, ki so milijone speljali v svoje žepe. Domnevajo, da se je Bergoglio za Zerba odločil predvsem zaradi njegovega prizadevanja za spravo v Maliju.

Louis Marie-Ling Mangkhanekhoun je iz Laosa, kjer Cerkev vsekakor nima odločilne vloge, novi kardinal je bil posvečen v duhovnika v begunskem taborišču. Doslej je bil škof v mestu Pakse.

Gregorio Rosa Chávez je iz Salvadorja, kjer so čakali desetletja, da je Vatikan vendarle postavil med blažene nadškofa Oscarja Arnulfa Romera, ubitega na oltarju med mašo v začetku mandata Janeza Pavla II. Skrajna desnica ga je pokončala vernikom na očeh, ko je daroval mašo za svojo mater. Papež Janez Pavel II. je Romera odrival s seznama kandidatov za svetnike, nič dosti bolje pa se ni do njega obnašal papež Benedikt XVI.

Gregorio Rosa Chávez je bil Romerov mladostni prijatelj in pozneje do konca med škofovimi najtesnejšimi sodelavci. Bergoglio je Cháveza povzdignil med kardinale, čeprav je bil samo pomožni škof v San Salvadorju. Doslej se kaj podobnega še ni zgodilo.

Kardinal je postal tudi karmeličan Anders Arborelius, prvi švedski katoliški škof po Luthrovem času. Zdaj je tudi prvi kardinal iz Skandinavije. Vsi novi kardinali so stari manj kot 80 let in imajo pravico voliti novega papeža. To je tudi temeljna, pravzaprav edina prava funkcija kardinalov.

Pomembni opravki

Kardinalski zbor po novem šteje 225 članov, samo 121 je ta trenutek dovolj mladih, da bodo lahko volivci. Skoraj pol stotnije volilnih kardinalov je imenoval Frančišek na svojih štirih konzistorijih. Med volivci evropski kardinali ne predstavljajo več večine, še vedno pa jih je 53 tudi v času, ko Cerkev v Evropi opazno izgublja vpliv. Severna Amerika jih ima 17, prav toliko Srednja in Južna Amerika skupaj, čeravno je tam katoličanov vsaj polovica vseh na svetu in nekajkrat več kot v severnem delu zahodne poloble. Petnajst je kardinalov volivcev iz Afrike, ki jo ima Vatikan za svojo celino prihodnosti.

Po umestitvi je pet novih volivcev prihodnjega papeža popeljal na obisk k svojemu papeškemu kolegu, zaslužnemu papežu Benediktu XVI. Že pred umestitvijo novih kardinalov je imel Frančišek ta teden celo vrsto pomembnih in odmevnih opravkov. Srečal se je z voditelji italijanskih sindikatov in jih podprl v prizadevanju, da morajo delo dobiti mladi ljudje, starih delavcev pa naj politiki ne silijo v upokojitev v obdobju, ko ne morejo več delati enako dobro kot prej.

Srečal se je tudi z delegacijo pravoslavne cerkve iz Istanbula, pri tem pa poudaril, kar si je pravoslavna stran že dolgo želela slišati. Da namreč katoličani nikakor ne iščejo popolnega uniformiranega zlitja s pravoslavnimi, ampak samo zbližanje, obnovo krščanske skupnosti.

Iz duhovniškega stanu je papež Frančišek vrgel razvpitega duhovnika Maura Inzolija, ki je sodil med vidne pripadnike gibanja Comunione e liberazione, dokler niso odkrili njegovih pedofilskih zločinov in ga obsodili na skoraj pet let zapora. Dokazali so mu posilstva osmih mladih fantov, starih od dvanajst do šestnajst let. Inzoli je bil zaradi ljubezni do luksuznih avtomobilov in razkošnega življenja znan pod vzdevkom »Don Mercedes«. Lani se je poskušal izvleči tako, da je družinam žrtev pod mizo plačal 125.000 evrov podkupnine, da bi umaknili tožbe.