Tiskane izdaje
Ministri Evropske unije za pravosodje so odločitev potrdili na zasedanju v Luxembourgu. Novo tožilstvo, ki naj bi po načrtih začelo delovati leta 2020, bo preganjalo čezmejna kriminalna dejanja, s katerimi bi bila povzročena škoda proračunu EU (višja od 10.000 evrov), denimo z denarjem iz strukturnih skladov, in goljufije z DDV pri čezmejnem poslovanju DDV (v višini več kot deset milijonov evrov). Storilce kaznivih dejanj naj bi hitreje postavilo pred sodišče in izterjalo neustrezno porabljeni denar davkoplačevalcev.
Na leto ponikne do okoli 50 milijard evrov
Enotno tožilstvo bo pooblaščeno za čezmejne preiskave in tudi za čezmejni kazenski pregon. Evropski urad za boj proti goljufijam (Olaf) in urad za pravosodno sodelovanje (Eurojust) ne moreta pri pregonu narediti ničesar brez sodelovanja nacionalnih organov. Znano je, da članice, denimo, ne upoštevajo več kot polovice Olafovih priporočil za preiskave. V samo enem od petih primerov pride do obsodbe. Po bruseljskih ocenah zgolj s čezmejnimi prevarami pri plačilu DDV na leto ponikne okoli 50 milijard evrov. Ena od šibkih strani novega tožilstva je, da bo v projektu sodelovalo le 20 članic. Poleg Združenega kraljestva, ki že tako zapušča EU, v njem ne sodelujejo še Danska, Irska, Madžarska, Malta, Nizozemska, Poljska in Švedska.
Evropska komisarka za pravosodje Věra Jourová (levo) s francosko ministrico za pravosodje Nicole Belloubet. Foto: AFP
Glavni tožilec bo v Luxemburgu
Po željah predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja bi mandat tožilstva, ki bo imelo sedež v Luxembourgu, razširili še na čezmejna teroristična dejanja. Po zdaj znanih načrtih naj bi tožilstvo delovalo na dveh ravneh. Osrednja raven bo glavni evropski tožilec. Na decentralizirani ravni bodo delovali evropski tožilci v državah članicah, ki bodo skladno s tamkajšnjo zakonodajo opravljale preiskave in pregon.
Ničelna toleranca do izčpavanj denarja EU
Slovensko pravosodje že od začetka podpira projekt evropskega javnega tožilca. V vrhu tožilstva mu nikoli niso nasprotovali, čeprav so imeli v zvezi z njegovo vzpostavitvijo, tako kot pravosodno ministrstvo, nekaj pomislekov. Ti segajo že najmanj v čas pred desetimi leti, ko se je o tej instituciji začelo govoriti.
Evropska komisija se je pred štirimi leti uradno zavezala k ničelni toleranci do goljufij, povezanih s sredstvi evropskega proračuna. Zaradi domnevnih goljufij je po takratnih ocenah držav članic v EU vsako leto izgubljenih okoli pol milijarde evrov.
Temeljna namena ustanovitve urada evropskega javnega tožilca sta poenotenje pristojnosti za preiskavo in pregon storilcev kaznivih dejanj zoper finančne interese EU. EU nima enotne politike pregona goljufij – ta je prepuščen pristojnim organom vsake od držav članic –, ki izčrpavajo evropski proračun, v katerega se steka denar vseh članic EU.
Ustanovitev urada je konec leta 2012 potrdila tudi slovenska vlada, ki je potrdila predlog uredbe o vzpostavitvi urada evropskega javnega tožilca. Uredba predvideva kolegijsko in decentralizirano sestavo urada, v katerega bo vsaka država članica imenovala svoje državne tožilce, ti pa bodo izmed sebe izvolili evropskega javnega tožilca kot vodjo urada.
Imenovani državni tožilci bodo pristojni za preiskovanje in pregon storilcev navedenih kaznivih dejanj v državi članici, iz katere prihajajo oziroma ki jih je v urad imenovala. Zastopali bodo tudi obtožne akte pred kazenskimi sodišči držav članic.
Čemu se EU v čezmejnih zadevah želi izogniti
V ponazoritev, čemu se EU v boju proti zlorabam evropskega denarja želi izogniti, navedimo dva primera. V enem je Olaf (Evropski urad za boj proti goljufijam) nemškim in bolgarskim organom posredoval informacije o nemških in bolgarskih državljanih, ki so (domnevno) sodelovali pri kaznivem dejanju goljufije v zvezi s sredstvi kmetijskega sklada EU za razvoj podeželja. Postopek se je v Nemčiji končal z obsodbo, v Bolgariji pa z oprostitvijo obdolžencev. Sedanji sistem je torej v eni sami čezmejni zadevi privedel do različnih rezultatov. Urad evropskega javnega tožilca bi v tem primeru lahko poskrbel za usklajeno preiskovanje in pregon v obeh državah.
Drugi primer se nanaša na tihotapljenje cigaret iz Češke v Nemčijo. Nemško kazensko sodišče je kot dokazno sredstvo proti obdolžencem uporabilo posnetke telefonskega prisluškovanja, ki jih je pridobila češka policija. Čeprav je bil navedeni dokaz v skladu s češko zakonodajo pridobljen zakonito, je odvetnik tožene stranke trdil, da brez sodnega naloga, ki odreja telefonsko prisluškovanje, tak dokaz na nemških sodiščih ni dopusten.
