Nihče ne bo tvegal vrnitve v opozicijo

Najnovejši primer tipičnega strankarskega konflikta se je končal brez resnih posledic za britanske konservativce.

Sat, 26.03.2016, 12:00

Povsem jasno je bilo, da bodo napetosti in razhajanja v konservativni stranki z bližanjem referenduma o izstopu Velike Britanije iz EU narasla. Toda verjetnost, da bo vprašanje Evrope torijce na koncu razklalo na dva dela, je kljub vsemu še vedno majhna.

Napovedi so bile pesimistične. Davidu Cameronu je lani spomladi sicer uspelo dobiti volitve in sestaviti prvo konservativno vlado po trinajstih letih. Toda za kakšno ceno, so se spraševali komentatorji in analitiki. Referendum o EU, ki ga je v primeru zmage obljubil britanskim volivcev, bi bil lahko katastrofalen za državo in za njen položaj v svetu. Njegova prva žrtev bi utegnila biti prav konservativna stranka, predvsem zato ker ne bi bila sposobna pokazati enotnega stališča pri tako pomembni temi, kot je prihodnost Britanije znotraj Unije.

Črnoglede napovedi se še vedno lahko uresničijo. Toda potek krize, ki jo je v zadnjih dneh sprožil odstop enega najvidnejših ministrov v Cameronovi ekipi, kaže, da torijcem v resnici ni do notranjih bitk. Tudi zato, ker vedo, da v njih lahko le izgubijo.

Trinajst let v opoziciji

Mnogi že od februarskega vrha EU, na katerem je Cameron dobil nekatera od zagotovil, ki jih je iskal, čakajo na trenutek, ko se bo stranka pod težo različnih stališč začela sesuvati sama vase. V britanski povojni zgodovini nihče namreč ni tako izpopolnil umetnosti ustvarjanja notranjih delitev, kot so to storili torijci. Velik del javnosti še do danes ni pozabil razkola, ki je v stranki v začetku devetdesetih nastal zaradi Evrope in ki je s položaja odnesel Margaret Thatcher. Ravno tako ni pozabil, kako močno je ugled torijcev nazadoval v letih, ki so sledila. Ljudje jim niso več zaupali, vzpon Tonyja Blaira in novega laburizma je še povečal kontrast med tistim, kar so nekoč bili in kar so postali: stranka delitev, reakcionarna, neodzivna na družbene spremembe, ki so se dogajale v Britaniji in drugod po svetu, brez občutka za etnične manjšine itd.

Trinajst let (življenja v opoziciji) je trajalo, da so se otresli oznake »zlobna stranka«. Velik del zaslug za izboljšanje njihove podobe gre premieru Cameronu, ki je konservativce, zatem ko je leta 2006 postal njihov voditelj, premaknil na sredino pod parolo »modernega, sočutnega konservatizma«. Politični nasprotniki in nekateri komentatorji so v novem pristopu hitro prepoznali poskus očiščenja konservativne znamke, a Cameronov načrt je vseeno deloval. To je leta 2010 potrdila tudi zmaga na volitvah.

Nepričakovan odstop enega najvidnejših ministrov v premierovem kabinetu je pred dnevi zatresel temelje stranke toliko kot noben dogodek v zadnjih šestih letih. Nekoliko presenetljivo ni bil neposredno povezan z referendumom o EU. Iain Duncan Smith, nekdanji vodja konservativcev, od leta 2010 pa minister za delo in eden največjih evroskeptikov v stranki, je kot ključni razlog za slovo navedel moralne pomislike, ki jih je v njem zbudila vladna napoved rezov v delu proračuna, iz katerega država financira pomoč invalidnim osebam. Kot da to ne bi bilo dovolj, je Smith opozoril, da se vlada odmika od ciljev, zadanih v volilnem programu, njena dejanja pa družbo razdvajajo, namesto da bi jo združevala.

Odstop, ki ga ni bilo

Besede so bile težke, premierov kabinet je obtožbe zavrnil, finančni minister George Osborne pa nemudoma popravil napako, ki jo je storil pri pripravljanju novega proračuna, in potrdil, da rezov v sredstva, namenjena invalidom, vendarle ne bo. Najnovejši primer tipičnega torijskega konflikta se je končal tako rekoč brez kakršnih koli resnih posledic. Zakaj?

Najpreprostejša (in najbolj logična) razlaga pravi, da zato ker si nihče od članov ne želi večjih delitev. Zmaga na lanskih volitvah in klavrno stanje opozicije je mnoge od njih prepričala, da so naslednje čez štiri leta tako rekoč že dobljene. Večina bo sama pri sebi ugotovila, da je na oblasti prelepo, da bi z izzivanjem nesoglasij znotraj stranke tvegala vrnitev v opozicijo. Po pisanju Economista tovrstno razmišljanje odseva predvsem značilnosti britanskega političnega sistema, ki majhnim strankam ne omogoča prevlade na volitvah.

Dejstvo, da torijci pod seboj združujejo tako različno mešanico glasov – proevropskih in evroskeptičnih – ni nujno pomanjkljivost, če se večina ljudi v stranki zaveda, kako zelo pomembno je držati skupaj v ključnih trenutkih. Eden takšnih je bil tudi odstop zdaj že pozabljenega ministra.

Prijavi sovražni govor