Tiskane izdaje
Vsak dan iz Gevgelije proti Srbiji odpelje več posebnih vlakov in avtobusov. Mudi se tako beguncem kot policistom, ki v pričakovanju okrepitev in evropske pomoči, ki je skoraj gotovo ne bo, izčrpano in na peklensko vročem soncu opravljajo naloge, za katere niso izurjeni.
Za male otroke
»Na voljo imamo še tri dni. Če bodo Madžari resnično zaprli mejo, bo to za nas katastrofa. Številni izmed nas smo na poti zapravili že vse svoje prihranke in vse, kar smo si izposodili. Kaj naj storimo, če bomo obstali v Srbiji? Bežim iz vojne. Nikomur nočem žalega. Želim le živeti, vsi pa me gledajo kot čudakinjo. Koga ogrožam? Zakaj je tako?« se je v improviziranem zbirnem centru, ki so ga makedonske oblasti pred dnevi postavile ob železniški progi le streljaj od grške meje, spraševala 28-letna Sirka A. (kot večina beguncev ni hotela, da objavimo njeno ime, op. p.), mati dveh otrok, ki prihaja iz Idliba. Na poti je skupaj z otrokoma in možem že dober mesec dni. V tem času so vsako noč spali drugje, večino noči pa so preživeli na prostem. Najhuje je bilo, pove A., ko so v malem gumijastem čolnu potovali s turške obale proti Lezbosu. Pokvaril se je motor. »Bila sem prepričana, da bomo umrli. V mislih sem se že poslovila od svojih otrok. Potem nas je rešila grška obalna straža,« je nadaljevala Sirka, ki si želi le miru, tišine in dobrega spanca. »Zmešalo se nam bo. Za nami so štiri leta vojne. Videla sem strašne stvari. Nikoli ne bi odšla od doma, a morala sem storiti vse, da bi moji otroci preživeli,« je sirska begunka dodala malo pred tem, ko so jo makedonski policisti vkrcali na vlak za Tabanovce na makedonsko-srbski meji, naslednji postaji balkanske poti.
Za bolno mamo
Štiriindvajsetletni Ahmad Merhazi prihaja iz okolice Kabula. Končal je študij inženirstva, govori tekoče angleško in natančno spremlja dogajanja v svetu. Njegova mati je pred slabim letom dni izvedela, da je zbolela za kostnim rakom. V Afganistanu bi bila obsojena na hiranje. Ahmad, najstarejši izmed dveh bratov in sester, ki so odraščali brez očeta, je na medmrežju raziskal, kje v Evropi obstajajo najboljše bolnišnice, kjer bi lahko pomagali njegovi mami. Odgovor je našel na Finskem. Mamo je prepričal, da so se vsi skupaj čez celotni Afganistan in Iran z osebnim avtomobilom in tovornjakom odpravili proti Turčiji, od koder so – na kakršen koli način že – želeli nadaljevati pot proti Finski.
»Na poti se je mamino zdravstveno stanje precej poslabšalo. V Turčiji sem našel zdravnika, ki ji je pomagal. Devet mesecev je hodila na terapije. Njeno stanje se je izboljšalo. Ko smo izvedeli, da je Grčija odprla svoje meje za begunce in priseljence, smo se takoj podali na pot. To je bila morda naša edina priložnost. Mama ima še nekaj zdravil, a jih bo kmalu zmanjkalo. Nujno moramo čim prej priti vsaj do Nemčije,« je sedeč na prašnih tleh in obkrožen s svojimi rojaki na polju tik ob makedonsko-grški meji dejal Ahmed, ki je pod budnim očesom makedonskih policistov čakal na vlak proti srbski meji. Njegova mama je, bleda in utrujena, sedela v sredini dvajsetčlanske skupine afganistanskih beguncev, ki so v Grčijo pripluli iz Izmira, večina pa si želi priti do Nemčije, ki je, kot pravi Ahmed, za vse begunce in priseljence letališče Evrope.
»Zdaj ne moremo več veliko storiti. Lahko le upam na božjo milost. Vse je za nekaj dobro,« se je poslovil Ahmad M.
