London – Mia dela v eni mojih naljubših knjigarn v Londonu. Stara je 28 let. »Vikend po referendumu je bil depresiven. Zelo sem bila razočarana nad rezultatom tako kot večina mladih. A zdi se mi, da je dovolj prepiranja, da zdaj je, kar je, da moramo stopiti skupaj in pogledati naprej, ne pa ostajati na dveh ločenih bregovih.«
»Na televiziji sem že videla prispevek o tem, kako je v nekem manjšem mestu skupina moških šikanirala tujce in jim govorila: Volili smo proti EU, zato da bi se takšni, kot ste vi, vrnili tja, od koder ste prišli,« je še dejala.
Ali se bo sovražni nacionalistični val, ki je nekaj dni pred referendumom sprožil pištolo skrajnega desničarja, da je umoril lauristično poslanko Jo Cox, pomiril ali le še stopnjeval? Nigel Farage se je takoj po referendumu neprimerno hvalil, da je bila zmaga brexitovcev dobljena brez enega samega strela. Mia iz knjigarne se tako kot mnogi drugi boji prav tega, da bi takšna nevarna in brezsrčna dikcija lahko na valu zmage postala ton nove politike v Veliki Britaniji. Število ksenofobičnih incidentov se je po referendumu povečalo za kar 57 odstotkov. Premier Cameron je v ponedeljek v parlamentu takšna dejanja odločno obsodil, župan Londona Saqid Khan pa je pozval meščane in policijo naj se uprejo sovražnim provokacijam.
Mladi, stari in laži
Vse večji je tudi generacijski prepad: kar 75 odstotkov mladih je glasovalo za obstanek v EU, 60 odstotkov starih nad 65 let pa je glasovalo za izstop. Zelo nenavadno se v tem primeru starejši zdijo skoraj kot anarhisti, saj so se pripravljeni, nostalgični za dobrimi starimi časi, vreči v povsem neznano prihodnost – tako ponavadi razmišljajo predrzni možganih mladih. Kot je dejal eden od političnih komentatorjev: »Ni nujno, da je starost vedno povezana z modrostjo.«
Brexitovci so začeli takoj po zmagi požirati svoje predreferendumske obljube kot rožnato sladko peno v cirkusu. Boris Johnson in minister za pravosodje Michael Gove, ki sta obljubljala, da se bo število emigrantov, ki prihajajo iz EU zmanjšalo, zdaj pravita, da bo to nemogoče. Eden od glavnih sloganov kampanje je bil tudi denar, tisti za obstanek so ljudi prepričevali, da bodo brez EU revnejši, brexitovci pa da bodo bogatejši. Zato so na nekaj rdečih dvonadstropnih avtobusov, ki so se vozili po državi, napisali številko 350 milijonov funtov, ker naj bi prav toliko morala Velika Britanija vsak teden prispevati v skupno blagajno EU in potem so ta denar, kot je cinično pojasnil Boris Johnson, razdelili med španske bikoborce in grške kmete, ki pridelujejo tobak. »Si predstavljate, kaj vse bi mi lahko storili s tem denarjem?« Že med kampanjo so morali priznati, da ta podatek ni pravi, saj večino tega denarja dobijo povrnjen kot kmetijske in druge subvencije, zdaj pa se izmikajo, da nikoli niso trdili, da bo državna blagajna po dnevu neodvisnosti vsak teden bogatejša za 350 milijonov. Na obzorju tudi ni še videti velikega gospodarskega vzpona, o katerem so govorili. Funt pada in gospodarske napovedi niso najboljše. Iz uradne spletne strani so brexitovci začel brisati najbolj nacionalistične vsebine in obljube, ki jih ne bodo mogli izpolniti, kot da ima ljudstvo tako kratek spomin.
Preostala Velika Britanija
Johnson ali May
Prav zdaj v zakulisju že poteka pomembna borba za Cameronov stolček. Bo na začetku septembra novi premier postal zmagovalec brexita in nekdanji župan Londona Boris Johnson, ki ga je novinarka Guardiana Polly Toynbee označila za sociopata, ki ga bolj malo zanimajo državljani in ekonomija, ali bo ključe Downing Streeta morda dobila sposobna, a manj populistična ministrica za notranje zadeve v Cameronovi vladi Theresa May? Johnson, ki ga njegovi podporniki vidijo kot nekoga, ki je sicer razdelil konservativce, a jih je sposoben tudi združiti, je menda na svojo stran že pridobil ministra za finance Georgea Osborna, ki se je zelo trudil, da bi Velika Britanija ostala v EU, saj si v novi vladi zelo želi mesta zunanjega ministra.
Ni čudno, da je Johnson, ki je v teh dneh redkeje nastopal, v svoji kolumni za konservativni The Telegraph na začetku tedna izpadel kot terapevt, saj je kot kakšen Dr. Phill državljane pozval k spravi in napisal, da mora 17 milijonov državljanov, ki so zmagali, zdaj pomiriti 16 milijonov tistih, ki so želeli ostati v EU: »Zgraditi moramo mostove in jim ponuditi roko, saj nekateri od njih občutijo velikansko zgubo.« In napisal je tudi, da je prosti trg pomembnejši od skupne federacije. Je to res dovolj za dobro prihodnost Velike Britanije?