Tiskane izdaje
Prvega je sprožil z izjavo, »da islam ne sodi v Nemčijo«, drugega pa minulo nedeljo z intervjujem za Welt am Sonntag, v katerem je dejal, da bi morala Nemčija kljub schengenskim sporazumom odločno okrepiti nadzor na svojih mejah, ki bi morale ostati zaprte. In to ne le začasno, kot Nemci v skladu s schengenskim dogovorom in z vsakokratnim »izjemnim« podaljševanjem zapore zdaj počno podobno kot naši severni sosedi Avstrijci in še nekatere članice schengenskega območja, ampak za stalno oziroma dokler ne bodo zunanje meje EU ustrezno zavarovane.
Tudi za EU tvegane izjave
Prvo izjavo novega notranjega ministra, da islam ne sodi v Nemčijo, čeprav v državi (uradno) živi najmanj štiri milijone muslimanov, je morala takoj po imenovanju nove koalicijske vlade popravljati sama kanclerka Angela Merkel. Čeprav je bilo že med skoraj šestmesečnimi pogajanji o novi veliki nemški »črno-rdeči« koaliciji obeh desnih krščanskih strank (Seehoferjeve deželne bavarske Krščanskosocialne unije in vsenemške kanclerkine Krščanskodemokratske unije) z nemškimi socialdemokrati (SPD) jasno, da so stališča sestrskih krščanskih strank CDU/CSU do priseljevanja zelo različna, je izjava zvenela preveč zaletavo in po svoje celo nevarno.
V času, ko je v Nemčiji vse več napadov na mošeje in islamske centre, je bilo namreč iz ust novega zveznega notranjega ministra in s tem z vrha komaj sestavljene velike koalicije zelo nenavadno slišati tako polarizirajoča in izključujoča se stališča. Ne le zaradi Nemčije, ki ji take polemike zanesljivo ne morejo koristiti, ampak tudi zaradi Evrope in skupne evropske priseljenske politike, ki jo Berlin hočeš nočeš še vedno v veliki meri kreira in diktira.
Ustavljanje Seehoferja
Tudi za Evropo, ki se pri odnosu do beguncev še vedno deli na vzhodno in zahodno, so taka stališča prenevarna, pa naj bodo na Bavarskem jeseni deželne volitve ali ne, naj ima tamkajšnja CSU še toliko težav z vse bolj konkurenčno skrajnodesničarsko Alternativo za Nemčijo (AfD) in naj je večina Bavarcev, ki so, resnici na ljubo, pred dvema letoma v Nemčiji sprejeli daleč največ beguncev, še tako prepričana, da je Seehofer v resnici rekel zgolj tisto, kar večina ljudi misli, a si tega ne upa povedati.
Kritike, ki so se z zvezne ravni vsule na novega nemškega notranjega ministra in vodjo bavarske CSU, ki je v stališčih do prišlekov zvenel bolj sorodno Budimpešti kot Berlinu, so bile prvi jasen znak, kako težavno utegne biti po skoraj pol leta zapletov končno izpogajano sodelovanje v novi »veliki« črno-rdeči oziroma krščansko-socialdemokratski koaliciji in kako svojeglavo vlogo utegne v njej igrati bavarska »močno desničarska« in vse bolj populistična CSU. Toliko bolj, ker je Seehofer komaj teden dni po prvi izjavi minuli konec tedna še enkrat krepko presenetil, ko je v intervjuju za Welt am Sonntag predlagal še eno podobno skrajnodesničarsko idejo. Zahteval je namreč tako rekoč enostransko nemško razveljavitev schengenskega sporazuma in zaprtje meja, dokler zunanje evropske meje ne bodo dovolj varne.
Desno od že tako desnega
Zahtevi sta bili videti, kot da bi ju podpisala ta čas največja nemška opozicijska in skrajnodesničarska stranka Alternativa za Nemčijo (AfD), s katero v nemškem zveznem parlamentu zaradi njenih skrajnih stališč nihče noče sodelovati. Nekateri so se ob izjavah novega nemškega notranjega ministra celo vprašali, ali četrta zaporedna vlada kanclerke Angele Merkel morda ne spreminja svojega evropskega priseljenskega kurza ali pa se morda v novih razmerah in po težko izpogajani veliki koaliciji z nekaj težavami lovi le njen novi notranji minister. Kajti če bi bilo to, kar je za muslimane in schengen predlagal Horst Seehofer, resnično novo stališče nemške zvezne vlade in njene bodoče evropske politike, bi novi in dejansko res vse težje ustavljivi desničarski populizem z zapiranjem meja in podžiganjem strahu pred vsem tujim v Evropi praktično zmagal.
Potem bi lahko prosto po zgledu višegrajk, Orbána, Kurza, Seehoferja, Salvinija, Marine Le Pen in vseh ostalih, ki jih je v EU očitno iz dneva v dan več, kar začeli zapirati schengenske meje in odkrito izganjati vsak svoje tujce. O Evropi pa, če bo sploh še kdaj čas, razmišljati kdaj drugič.
