Tiskane izdaje
Od parlamentarnih volitev v Španiji je minilo že poldrugi mesec dni, a vlade Španci še vedno nimajo. Potem ko so 20. decembra svoje volilne glasove razpršili med štiri stranke – tradicionalno levico in desnico ter novodobne Podemos in Ciudadanos –, zmagovalcu volitev, dosedanjemu premieru Marianu Rajoyu, ni uspelo pridobiti zaveznikov. A podporo bi potreboval, kajti njegova Ljudska stranka ni osvojila parlamentarne večine. Zdaj je kralj Filip VI. nalogo, naj poskusi sestaviti večinsko vlado, zaupal socialistu Pedru Sánchezu.
V času velike preobrazbe, ko se lomi staro, uveljavlja novo in zato ni več velikih zmagovalcev, je vedno težje osnovati vladni kabinet: pred nedavnim se je zapletalo na Portugalskem, nič drugače ni v Španiji. Slabih 29 odstotkov podpore na volitvah in 123 osvojenih poslanskih mest ni zagotovilo premierskega stolčka konservativnemu Marianu Rajoyu.
Pogajanja, pogovori, zavračanja
Po tednih političnega preigravanja, pogajanj in zavračanja ponudb je kralj Filip VI. (ki se je medtem že dvakrat srečal z Rajoyem) nalogo zaupal Pedru Sánchezu, prvemu možu socialistične stranke (PSOE); stranka se je na volitvah z 22 odstotki glasov uvrstila na drugo mesto in zasedla 90 mest v spodnjem domu 350-članskega parlamenta. Socialist – ki je doslej odločno zavračal Rajoya, češ, kako ne bo vstopil v morebitno veliko koalicijo z Ljudsko stranko (PP) in Ciudadanos – je po pisanju El Paísa dejal, da se bo »z vso resnostjo in odgovornostjo pogovarjal z vsemi, tako z desnico kot z levico«. Ne namerava pa z vsemi sklepati političnih paktov, v nekaterih točkah so razlike nepremostljive: Ljudska stranka da je ujetnica stare miselnosti in netransparentne prtljage, a tudi s tistimi, ki dopuščajo neodvisnost Katalonije, da socialisti nimajo veliko skupnega. Njegova vizija Španije je menda jasna: poskušal bo »osnovati vlado, ki bo poskrbela za spremembe, bo napredna in bo izvajala reforme«. V tako spremenjeni španski družbi, kjer se bodo v prvi vrsti borili proti brezposelnosti, socialnim neenakostim in korupciji, naj bi bilo prostora za vse Špance. Predrugačanje morajo občutiti vsi in vsakdo posebej.
Odgovor na vprašanje, s kom od političnih tekmecev bi lahko na koncu poskrbeli za svežino, bo Sánchez ponudil v nekaj tednih do meseca dni: za toliko časa je namreč zaprosil predsednika spodnjega doma španskega parlamenta Patxija Lópeza. Če se mu bo izšlo in bo zatem dobil investituro, bi lahko zavladal enkrat v začetku marca. V nasprotnem se bo moral kralj Filip VI. obrniti na novega kandidata, ki bi bil sposoben prevzeti vladne vajeti. Če ga ne bo našel in se bo zapletalo naprej, se Španci ne bodo mogli izogniti novim parlamentarnim volitvam. Ni nepomembno, da je Sáncheza pred nedavnim izzval vodja radikalnega Podemosa Pablo Iglesias (stranka je na volitvah dosegla dobrih 20 odstotkov glasov in si zagotovila 69 sedežev v parlamentu) in mu predlagal, da bi se v koalicijo povezali socialisti, Podemos in Združena levica; premier bi bil Sánchez, njegov namestnik pa Iglesias. ... Svoje zahteve imajo tudi v desnosredinskem Ciudadanosu, ki so na volitvah osvojili okrog 14 odstotkov podpore in si tako zagotovili 40 poslanskih mest. Med drugim ostro nasprotujejo referendumu v Kataloniji, v katerega, drugače, pristajajo v Podemosu, in se vnaprej obračajo stran od socialistov, češ da bi tudi ti radi razbili Španijo, ne pa je povezali. V PSOE resda zagovarjajo enotno Španijo, a se zavzemajo za reformo ustave, po kateri bi se država predrugačila v federalno ureditev – po tej poti naj bi razrešili tudi pereče katalonsko vprašanje.
Nič obupavanja
V Ljudski stranki med tem niso obupali, nasprotno, verjamejo, da bodo na koncu znova vladali oni; tudi zato, ker vedo, kako voditi državo v socialno in ekonomsko težkih časih. Ni malo analitikov, ki, drugače, menijo, da se je konservativna desnica po štirih letih, ko je vladala sama, izpela, zato je čas, da se regenerira v opoziciji. Zaradi svoje neprizanesljivo ostre varčevalne politike in korupcijskih afer, v katere so se pogreznili nekateri njeni politiki, je tudi vse bolj osamljena, zaveznikov v parlamentu nima. ... Dosedanji premier Mariano Rajoy je na nedavni tiskovni konferenci, recimo, potožil, češ, kako težko razume, da se nočejo socialisti z njimi niti pogovarjati, kaj šele dogovarjati.
Poldrugi mesec po parlamentarnih volitvah je v Španiji vse odprto. Ankete javnega mnenja med tem kažejo, da bi se morebitne predčasne volitve razpletle takole: socialiste na drugem mestu bi izpodrinil Podemos, Ljudska stranka pa bi se nekoliko okrepila na prvem mestu; nazaj bi dobila svoje stare glasove, ki so ji jih decembra odvzeli Ciudadanos.
