Obamova intervencija in prihodnost posebnih odnosov

Ni presenečenje, da imajo tuji voditelji veliko povedati o tem, kakšne bi bile (negativne) posledice britanskega izstopa iz Evropske unije. Ravno tako niso nenavadni ostri odzivi zagovornikov brexita, ki njihovo vmešavanje vidijo kot neposredno grožnjo svojim možnostim za uspeh.

Stališče ameriškega predsednika glede izstopa Britanije iz EU je znano že skoraj leto dni. Barack Obama se je lani, med intervjujem za BBC, zavzel, da otoška država tudi v prihodnosti ostane del Unije. V nasprotnem primeru, je namignil, bi utegnila izgubiti vpliv, ki ga ima v svetu. Obama je vztrajal, da britansko članstvo njegovi državi daje bistveno večje »zaupanje v trdnost čezatlantskega zavezništva«. Britanijo je opisal kot »najboljšega partnerja« ZDA, predvsem zato, ker je pripravljena uporabljati svojo moč in vpliv »za oblikovanje bolj urejenega in varnega sveta, tudi če to ne služi njenim trenutnim interesom«.

Obama bo prihodnji mesec, med zadnjim obiskom Združenega kraljestva v vlogi ameriškega predsednika, najverjetneje ponovil svoje sporočilo. Po poročanju otoških medijev, ki se sklicujejo na britanske vladne vire, bo volivcem svetoval, naj na referendumu 23. junija glasujejo za obstanek države v EU.

Njegova intervencija bo prišla tako rekoč sredi referendumske kampanje in bo, vsaj tako upajo nasprotniki brexita, pustila močan vtis na čedalje bolj evroskeptično britansko javnost.

Tega se bojijo tudi v nasprotnem taboru, kjer so se na novico o Američanovem obisku odzvali z mešanico jeze in upora. Že večkrat so nakazali, da neposredno vmešavanje tujih vlad v referendum vidijo kot nepravičen in moralno sporen način vplivanja na končni izid. Nazadnje v začetku marca, ko sta francoski predsednik François Hollande in gospodarski minister Emmanuel Macron namignila, da bi britanski izstop iz EU pomenil konec dogovora, po katerem britanski organi obmejno kontrolo izvajajo na francoski strani Rokavskega preliva.

Jeza in začudenje

Referendum, vztrajajo, se tiče izključno Britanije in nobene druge države. Toda dejstvo je, da njihovi protesti na taktike in pravila obnašanja proevropskega tabora ne bodo vplivali. Njihovo začudenje po pisanju britanske novinarke in komentatorke Isabel Hardman se na trenutke zdi pretirano: »Ne morejo biti presenečeni nad tem, da bo vlada poskušala storiti vse, da prepreči nekaj, kar misli, da je slabo za državo.«

Nasprotno, zdaj bi jim že moralo biti jasno, da v tekmovanju za podporo iz tujine ne morejo zmagati, tudi če ameriški republikanski kandidat Ted Cruz svojim podpornikom razlaga, kako bi lahko Obamovo vmešavanje »Anglijo odneslo iz EU«; to ni tiste vrste podpora, ki bi si jo resnično želeli. Vse, kar lahko storijo, je, da razpravo usmerijo stran od razkazovanja politične moči h ključnim vprašanjem in s tem poskušajo razkriti nedoslednosti v argumentih nasprotne strani.

To je v svoji tedenski kolumni v Daily Telegraphu in kasnejših izjavah za druge medije na svoj način poskušal storiti Boris Johnson, konservativni londonski župan in najbolj prepoznaven zagovornik brexita, ko je izpostavil luknje v argumentih, s katerimi misli, da bodo ZDA poskušale prepričati Britanijo, naj ostane del EU.

»Naša najpomembnejša zaveznica nas bo obvestila, kako je v našem interesu, da ostanemo članica, ne glede na to, kako zelo velike so pomanjkljivosti te organizacije. Ne glede na posledice za našo suverenost, ne glede na stroške in birokracijo ter nekontrolirano priseljevanje.« Po Johnsonovem prepričanju je »zelo veliko ironije v tem, da ti ZDA svetujejo, naj svojo demokracijo podrediš supranacionalni organizaciji«, medtem ko so same odločene, da nikoli ne bodo del mednarodnih institucij, kot je Mednarodne kazensko sodišče. ZDA, je poudaril, »nas spodbujajo, naj uberemo pot, po kateri se same nikoli ne bi sprehodile«.

Teža posebnega odnosa

Johnsonove besede so sprožile najrazličnejše odzive. Kljub temu da je Obama v intervjuju, prejšnji teden objavljenem v mesečniku Atlantic, ostro kritiziral odločitve britanskega premiera Davida Camerona in drugih evropskih voditeljev v zvezi z mednarodnim posredovanjem v Libiji leta 2011, so na Downing Street 10 prepričani, da je svetovne voditelje in njihove poglede na vprašanje brexita »vredno poslušati«.

Nekdanji evropski komisar in eden najvplivnejših laburistov Peter Mandelson je Johnsona izzval, naj pove ime enega evropskega voditelja, ki meni, da bi Združeno kraljestvo imelo boljše možnosti za trgovanje z EU zunaj dejanskega okvira organizacije. Glede na to, da Johnson in evroskeptiki ne dajo veliko na mnenja voditeljev preostalih članic osemindvajseterice, njegov poziv morda ni bil ravno najbolj posrečen.

Bistveno več logike je nosila Mandelsonova teza, da Johnson in zagovorniki brexita ogrožajo britansko-ameriške odnose. V začetku marca je skoraj neopazno minila 70. obletnica govora, v katerem je nekdanji britanski premier Winston Churchill, takrat vodja konservativne opozicije v parlamentu, prvič spregovoril o nastanku železne zavese v Evropi in omenil obstoj »posebnih odnosov« med obema velesilama.

Britanski evroskeptiki so alternativo članstvu v EU do pred kratkim videli predvsem v čezatlantskem povezovanju. Obamova intervencija v referendumski kampanji bi jih morala skrbeti tudi s tega vidika.