Obleka kot prisilni jopič religije ali osebni slog?

Kako se zaradi modnih oblačil muslimank trga francoska družba.

Objavljeno
04. april 2016 19.40
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Je prav ali narobe, da svojo intimno vero, notranja prepričanja razkazujemo s prepoznavnim osebnim slogom? V težkih časih terorističnih napadov in islamofobije, ko se je bati vse večje politične instrumentalizacije religije, mnoge v laični Franciji moti, da so muslimanske naglavne rute pa tudi hidžabi in burkiniji po novem podpisani z znanimi modnimi znamkami.

Polemika je v Franciji vroča in traja že mesece, od takrat pač, ko je islamska moda v razcvetu in so se pod kolekcijo muslimanske ženske oprave začeli podpisovati pri Dolce & Gabbani, H & M, Marks & Spencerju, Uniqlu in še kje. Pred dnevi je razpravo dodatno podžgala filozofinja in znana feministka Élisabeth Badinter, ki je v intervjuju za Monde pozvala k bojkotu velikih znamk, ki ponujajo religiozna oblačila in vidijo v njih široke poslovne priložnosti. Verske obleke, sploh tiste, ki povsem zakrivajo telo, dojema kot kletko za ženske, prisilni jopič ... Da zdaj tudi pohlepna modna industrija potiska vanje francoske muslimanke in spodbuja socialni nadzor nad njimi, se zdi nedopustno še številnim nasprotnicam in prav tako nasprotnikom. A ne samo zaradi domnevnega zatiranja, ampak tudi zaradi morebitne »političnosti« tekstila.

Ministrica primerja

Pred kratkim se je proti »neodgovornim modnim znamkam, ki so za evropski trg lansirale islamsko modo«, in tudi proti »ženskam, ki namenoma razkazujejo svojo vero«, postavila Laurence Rossignol, francoska ministrica, pristojna za pravice žensk. S primerjavo – češ da so ženske, ki se zakrivajo, kot ameriški »črnuhi«, ki so bili za suženjstvo − je sprožila plaz ogorčenja. Naloga političarke, ki so se ji »črnuhi« menda zarekli, ni, da po nepotrebnem razburja javnost, in vendar je ministrica namesto prepotrebnega miru izbrala nemir: »Verjamem, da se številne med temi ženskami bijejo za politični islam ...«

Po prepričanju Rossignolove obstajajo muslimanke, ki nosijo naglavno ruto iz verskega prepričanja, so pa tudi takšne, ki jih hočejo vsiljevati vsem drugim in tako poskrbeti, da bodo postale splošno pravilo. Ideja da je jasna, socialni projekt, ki so si ga zadale, menda tudi – modna mašinerija jim gre pri tem na roko. Medtem ko so po pisanju francoskih medijev pri znamkah, kot so Tommy Hilfiger, Mango in DKNY, že pred časom zagnali posebno kolekcijo, ob ramadanu, so šli pri znamkah H & M, Uniqlo, Dolce & Gabbana (linija Abaya), Marks & Spencer (kopalke burkini) ... tokrat za mnoge v Franciji predaleč: z modnimi oblačili, ki jih ponujajo, naj bi zavestno širili prepričanje, da je v luksuzni hidžab odeta ženska ali v burkini oblečena kopalka normalen prizor z evropskih, sploh zahodnih ulic oziroma plaž in bazenov.

Feministke − in ne le one − se s tem ne strinjajo, nesporazum o viziji, kakšna je in kakšna naj bo francoska družba, kjer je delež muslimanov več kot sedemodstoten, je očiten. Seveda ni mogoče preslišati glasov na drugi strani, kako več vidnosti prinaša tudi več strpnosti in manj nevednosti.

Se lahko norčujemo res iz vsega?

Na modne smernice islama se je s svojim svinčnikom – za mnoge šokantno ponesrečeno in grdo islamofobno – pred kratkim odzval tudi znani francoski karikaturist Plantu. Meril je na muslimanska oblačila, a povlekel analogijo med islamom in terorizmom. Eni od dveh muslimank na karikaturi je dodal pas z razstrelivom in vprašal, kdaj bodo pri Dolce & Gabanna poskrbeli še za kolekcijo samomorilskih pasov. S provokacijo je v teh nadvse občutljivih časih, ko se je v Franciji bati še več zamenjevanja dobrega z zlom, odprl stara vprašanja za karikaturiste: Se lahko resnično norčujemo iz vsega in iz vsakogar? Tudi po francoski tradiciji humorja? Ali ni pod preprogo karikature, satire, ironije ... pometenih že preveč rasističnih izpadov?

Znameniti Pierre Bergé, predsednik Fundacije Bergé-Saint Laurent, je na vprašanja javno odgovoril tako, da se je postavil na stran laične republike: »Ne razumem, zakaj se obračamo k tej religiji, k njenim običajem in navadam, ko pa sploh niso kompatibilne s svobodo naših zahodnih vrednot.« Evropski trg da je nekaj drugega kot trg zalivskih držav ...

Tudi mipsterji

Medtem ko se mnogi v Franciji zavzemajo za svobodo modnega ustvarjanja in pravice muslimank, da se oblačijo, kot želijo, in imajo pri tem – tako kot tudi vse druge svobodne ženske – možnosti izbirati lepo in estetsko, se drugi postavljajo proti »banalizaciji islamske ideologije« na laičnih francoskih tleh: v imenu denarja. Pri H & M, denimo, v zagovor razlagajo, da s svojimi kolekcijami samo omogočajo, da vsakdo nosi, kar hoče, nikakor pa ne spodbujajo k določenemu načinu življenja ... Ni neznano, da so se ta čas marsikje po svetu hipsterjem že pridružili mipsterji – črka m jih povezuje z muslimanstvom. Ta za zdaj resda še ne ločuje Francozov, vsaj tistih, ki razmišljajo, ne, se pa mnogi v Franciji – tudi filozofinja Élisabeth Badinter – sprašujejo: Do kdaj bo še lahko tako?