Tiskane izdaje
Če kaj, potem nemški kanclerki Angeli Merkel zagotovo ni mogoče očitati nepremišljenosti in zaletavosti. Tudi zato so njene besede, izrečene po prvih srečanjih evropskih politikov z novim, do Evrope v okviru EU, Nata in G7 zelo arogantnim ameriškim predsednikom, naletele na tolikšno pozornost svetovne javnosti.
Ne kaže sicer povsem spregledati, da sta bila zdaj že znamenita stavka, po katerih »so minili časi, ko se je bilo mogoče popolnoma zanesti drug na drugega«, tako da bomo morali »Evropejci svojo usodo resnično vzeti v svoje roke«, izrečena v bavarskem pivskem šotoru. Bila sta torej tudi notranjepolitično obarvana in namenjena nemški javnosti, ki se že intenzivno pripravlja na jesenske zvezne parlamentarne volitve. Kanclerka, ki bo septembra kandidirala za že četrti mandat, je morala vzeti nekaj vetra iz jader tradicionalno do ZDA veliko bolj skeptičnim socialdemokratom in njihovemu kanclerskemu kandidatu Martinu Schulzu. Toliko bolj, ker je bil novi ameriški predsednik tako v Bruslju kot na Siciliji žaljiv ne le do Evropejcev, ampak še prav posebej do Nemčije in Merklove, ki jo ima očitno »v želodcu«. Na kar kaže tudi njegov aroganten tvit, s katerim je takoj po vrnitvi v Washington odgovoril na njeni izjavi.
Dobrodošlo naključje
To so pokazali tudi odzivi. V uradu nemške kanclerke so se po tem, ko je izjava sprožila kar precej »valovanja«, sicer nekoliko potegnili nazaj. Kanclerka ostaja »globoko prepričana zagovornica čezatlantskih odnosov«, je izjavil tiskovni predstavnik zvezne vlade Steffen Seibert in s tem pomiril tudi prve kritike iz vrst nemškega gospodarstva, ki so opozarjali, kakšna škoda bi zaradi besednih obračunavanj med Merklovo in Donaldom Trumpom lahko nastala na obeh straneh Atlantika. A naključje je hotelo, da so se dogodki že v naslednjih dneh zavrteli tako, kot da bi jih kanclerka predvidela še pred Trumpovimi izpadi na vrhih EU, Nata in G7, in da bi bilo vse načrtovano.
Strateški pomen Azije namreč že desetletja raste, tam pa se bo v marsičem odločala tudi prihodnost nove svetovne ureditve, ki postaja nujna tudi zaradi zatona ZDA in ameriške samoizolacije, ki jo Trump le še potencira.
»Avtomobili« kot simbol
Merklova je že v torek, takoj po srečanju z indijskim premierom Modijem, sicer znova izkoristila priložnost za jasen poudarek, da poglabljanje sodelovanja z obema azijskima velikankama nikakor ne bo šlo na škodo tradicionalnega prijateljstva z ZDA. Čezatlantski odnosi so za nas »izjemnega pomena«, je dejala, »vendar živimo v globalnem svetu«, zaradi česar Nemčija razvija odnose tudi z drugimi deli sveta.
Ne gre torej za odklon od ZDA, ampak za emancipacijo Evrope, ki je tako ali tako zaželena, zaradi Donalda Trumpa pa celo nujna. »Evropa mora postati akter, ki se je sposoben vmešati tudi internacionalno,« je dejala Merklova. Z drugimi besedami to pomeni, da se nemška kanclerka zelo dobro zaveda, da Evropa, predvsem ko gre za njeno varnost (zlasti jedrsko), še dolgo ne bo zmogla brez ZDA, da pa se svet hitro spreminja in da se odpirajo možnosti praktično na vseh ostalih področij, kjer države (tudi zaradi Trumpa) pravzaprav samo čakajo na »več evropskih avtomobilov«, ki so v tem primeru sinonim za večji in močnejši evropski vpliv na svetovno dogajanje.
Okolje, trgovinski sporazumi, migracije, pomoč manj razvitim, tehnološki razvoj ..., praktično vse, kar je Trump s svojim obnašanjem miniral v Taormini in s tem izničil smisel skupine G7, so teme, pri katerih bi samostojnejša in bolj samozavestna Evropa (če to seveda še zmore in če se zaveda priložnosti) lahko našla stik ne le z vzpenjajočima se Indijo in Kitajsko, ampak tudi z drugimi propulzivnimi državami sveta, ki skupaj z razvitimi sestavljajo skupino G20. Merklova bo torej kot gostiteljica vrha v Hamburgu že zelo kmalu dobila priložnost, da Trumpu pove nekaj krepkih o še vedno izjemnem pomenu čezatlantskega partnerstva za Nemčijo, Evropo in ZDA, a tudi o tem, da v hitro spreminjajočem se svetu, če predsednik tega res noče, tako kot ne mara nemških avtomobilov, ni več stoodstotno nujno.
