Od ideološkosti k pragmatičnosti ... v socialni državi

Čas je, da tudi Francija preide­ iz nekdanje okostenelosti – ko je že leta poslušati, da je država, ki jo je zelo težko reformirati­ – v okretno družbo, prilagojeno­ novim časom. Ambiciozni predsednik Emmanuel Macron si je želi po meri hitro spreminjajočega se sodobnega sveta, v katerem bo tudi v francoskih delovnih razmerjih predvsem veliko pragmatičnosti, ne pa tudi več ideološkosti.

V četrtek je francoska vlada predstavila težko pričakovano reformo delovne zakonodaje: najprej socialnim partnerjem in delodajalcem, pozneje na tiskovni konferenci še javnosti. Dosje je velik in eden najpomembnejših v zadnjih letih, saj je, kot so ocenili v Libérationu, »prva etapa pri preoblikovanju francoskega socialnega modela«; za njim, ki ureja razmerja med delodajalci in zaposlenimi, bodo na vrsti še področja, kot so zavarovanje ob brezposelnosti, poklicno usposabljanje in pokojnine.

Predsednik Emmanuel Macron si želi izvleči družbo iz okostenelega starega sveta, v katerem se mnogim še vedno zdi, da se ne da ničesar spremeniti, sploh ne v veliki Franciji in posebno ne brez »socialne vojne«. Toda planet preveč drvi, da bi ga lahko politično parcialno držali na mestu ali ga celo vlekli nazaj, ambiciozni macronizem trdi, da zre naprej in želi gledati široko; četudi mora (po privoljenju parlamenta) in kot dopušča 38. člen ustave vleči poteze s (petimi vladnimi) odloki.

Sprostiti »ustvarjalno energijo«

Reforma delovnih razmerjih vznemirja že mesece in je predmet približno 50 pogajanj s socialnimi partnerji, ki se v marsičem že vnaprej niso strinjali s to reformo, zato pa delodajalci od nje že ves čas veliko pričakujejo. Tudi v četrtek sta predsednik vlade Édouard Philip­pe in ministrica za delo Muriel Pénicaud najprej njim predstavila 36 ukrepov, s katerimi so (na približno 160 straneh) posegli v francoski delovni zakonik. V grobem je bila vsebina nakazana že nekaj časa, jasni so bili tudi cilji – zagotoviti podjetjem več fleksibilnosti pri zaposlovanju in odpuščanju, jih nasploh spodbuditi k odpiranju delovnih mest ... ob še vedno visoki, 9,5-odstotni brezposelnosti, ki naj bi jo do konca mandata zmanjšali na 7 odstotkov –, včeraj so predstavili še poti, po katerih naj bi dosegali cilje. Za predsednika Macrona je bolj od nujnih tehnikalij ključno, da bodo z reformo, kot je povedal v intervjuju za Le Point, »sprostili ustvarjalno energijo«. Tega ne pričakujejo od politike le Francozi, ampak tudi Evropa, sploh Nemčija, od koder je bilo takoj po francoskih volitvah slišati, kako mora Pariz najprej reformirati Francijo, da bi lahko (vzporedno) poskrbel tudi za spreminjanje Evrope.

Konkretni predlogi

Bolj konkretno reforma delovnih razmerij – ena največjih v zadnjih letih, s katero naj bi po besedah premiera Édouarda Philippa nadoknadili že zdavnaj zamujeno – zadeva organizacijo v podjetjih, razmerja med delodajalci in zaposlenimi, socialni dialog v podjetjih in posameznih branžah ter utegne v marsičem spremeniti vsakdanjik delavcev. Posegla bo, denimo, v izplačilo odškodnine v primeru nepravičnega odpuščanja – določila tako najnižjo kot najvišjo možno mejo izplačila –, zahtevano na posebnem razsodišču za spore med delodajalci in delojemalci.

Po novem predlogu bi lahko odpuščeni, prepričan, da je po krivem ob službo, po 30 letih stalnosti v podjetju na razsodišču (na katero bi se lahko obrnil najpozneje v 12 in ne, kot doslej, 24 mesecih) zahteval le do 20 mesečnih plač odškodnine. Po dveh letih zaposlenosti naj bi mu jih na razsodišču priznali najmanj od tri do šest, pri manj kot po dveh letih dela pa le eno ... Bolje naj bi uredili tudi razmerja v malih podjetjih, v katerih po večini nimajo sindikalnega predstavnika in se lahko sklicujejo le na branžno pogodbo; po novem naj bi bilo, če poenostavimo, (v podjetjih tudi z manj kot 20 zaposlenimi) več možnosti za neposredni dialog med vodstvom, direktorjem in delavci – nekako o vsem in glede na razmere na terenu.

Z novimi ukrepi naj bi poskrbeli za več prožnosti in bližine pri pogajanjih (pri sledenju kolektivni ali podjetniški pogodbi, s sindikalnim predstavnikom ali brez njega) posebno v malih in srednje velikih podjetjih, nekakšnih »ekonomskih pljučih države«, v katerih si reže kruh več kot 6 milijonov zaposlenih v Franciji. Tudi pri ekonomskem odpuščanju v multinacionalkah naj bi upoštevali splošne družbene razmere, ne le njene kondicije v domačih izpostavah, kakor velja zdaj.

Med napovedanimi ukrepi, ki so sicer zelo tehnični, naj bi gibkeje regulirali delo na daljavo, ki si ga (vsaj občasno) želijo mnogi Francozi, redkim pa je omogočeno, pozabili niso niti na delo invalidov.

Negodovanje in padec podpore

Negodovanja je bilo veliko, še preden je bilo znanih vseh 36 točk reforme delovnega zakonika, in ga je precej, v sindikalnem združenju CGT, denimo, so napovedali, da bodo 12. septembra protestirali na ulicah, prav tako so za 23. september zagrozili s protesti v skrajno levičarski Nepokorni Franciji Jean-Luca Mélenchona, v kateri pravijo, da je vlada pripravila »socialni ­državni udar« ...

Nekateri analitiki so posvarili, da je predsedniku Emmanuelu Macronu že zdaj močno padla javna podpora, odslej pa mu utegne še bolj: trenutno ima slabo mnenje o njem že 55 odstotkov Francozov. V Le Mondu so nekoliko bolj zadržani, napovedane novosti menda ne bodo sprožile »revolucije«. Po novem naj bi bilo le več odprtosti za tesnejša (sindikalna in druga) pogajanja v podjetjih, ni pa mogoče govoriti, da lahko delavci računajo na več pravic, kakor menda tudi ne, da se povsem spreminja obraz francoskega sindikalizma. Res pa bodo morali sindikati odslej bolj »kot ideološko pristopati ­pragmatično« ...

Zdaj, ko je reforma znana – po premieru Philippu je »ambiciozna, uravnotežena in pravična«, naj bi jo 22. septembra potrdil ministrski svet, določeni »popravki« so prej menda še mogoči, že konec meseca pa naj bi spremembe začele veljati.