Od kod nenadno navdušenje nad EU?

Evropska unija je že skoraj deseletje v resni krizi. Najprej je povezavo dotokla iz ZDA uvožena finančna kriza, pospremljena z evrsko dolžniško, nato so jo zatresli še begunci, izvolitev Donalda Trumpa in ves čas prisotni terorizem. Navdušenje nad povezavo, ki se ni znala ustrezno odzvati na nobeno izmed kriz, je zato strmo padalo, najnižjo točko pa je doseglo junija lani, ko so Britanci glasovali za izstop iz Evropske unije. 

Toda zadnjih nekaj tednov se zaupanje Evropejcev v povezavo znova krepi. Tako vsaj kaže raziskava nemške Bertelsmannove fundacije, po kateri bi ta čas na morebitnem referendumu o Evropski uniji za svoj obstanek v povezavi glasovalo kar 75 odstotkov vprašanih Nemcev. Marca letos, samo nekaj mesecev prej, je bilo takih le 69 odstotkov. 

Še bolj drastično se je trend padanja navdušenja nad EU obrnil v drugi ključni evropski članici Franciji. Marca bi za EU glasovalo le 53 odstotkov Francozov, konec julija pa že 69 odstotkov, kar je za 16 odstotkov več. In to samo v nekaj mesecih.  Trend je zanimiv, nanj je vsaj v Franciji zanesljivo vplivala tudi izvolitev Emmanuela Macrona za novega predsednika države, še vedno pa ne pomeni, kot pravijo raziskovalci, da so ljudje v obeh ključni članicah povezave zadovoljni tudi s smerjo razvoja Evropske unije. V Nemčiji je ta razvoj pozitivno ocenilo le 28 odstotkov vprašanih, v Franciji pa 38 odstotkov. Vseeno pa je preobrat v evropskem javnem mnenju več kot očiten.

Hvala, Britanci!

Če se je večina Evropejcev še letos spomladi po vseh krizah spraševala o smislu obstoja Evropske unije, se nov način evropskega razmišljanja zdaj glasi »reforme namesto exita«, pravi Isabell Hoffmann, ena izmed raziskovalk in avtoric Bertelsmannove študije. Brexit je bil po njenem prepričanju po dolgih letih krize najboljša reklama za Evropsko unijo. Po britanskem glasovanju in vseh težavah, ki so mu sledile, se je namreč veliko Evropejcev začelo spraševati, ali res obstaja alternativa Evropski uniji. To je skupaj z okrevanjem evra, boljšimi gospodarskimi rezultati in občutkom, da je vendarle pod nadzorom tudi begunska kriza, v marsičem spremenilo način razmišljanja. 

Da gre res za preobrat je pred kratkim zaznala tudi podobna študija, ki jo je izvedla Friedrich-Ebert-Stiftung, ena najstarejših nemških fundacij s socialdemokratskim predznakom. Tudi po tej raziskavi se je v zadnjih dveh letih močno povečalo, ponekod celo podvojilo, število vprašanih, ki so prepričani v koristnost članstva v EU za njihovo državo. Na evropski ravni je ta odstotek od 2015 do 2017 poskočil z 28 na 44 odstotkov vprašanih, v Nemčiji s 34 na 64, v Franciji s 23 na 35, v Španiji s 44 na 59 na Slovaškem pa, na primer, s 26 na 52 odstotkov. 

Vse boljše številke

Da se evropsko javno mnenje popravlja in da ljudje z večjim optimizmom zrejo v prihodnost EU, kažejo tudi podatki evrobarometra. V Franciji je zgolj izvolitev Macrona tako imenovani evrooptimizem dvignila z januarskih 41 odstotkov na majskih 54,7 odstotka, kar je daleč največ po najbolj kriznem letu 2009. Ker se podobni premiki dogajajo tudi v večini drugih članic, je po mnenju raziskovalcev mogoče trditi, da so se prioritete v očeh Evropejcev v marsičem že zamenjale. Če so se Evropejci še leta 2010 najbolj bali brezposelnosti, gospodarske krize in z njo povezanega zniževanja socialnega standarda, zatem pa nekaj let kasneje (2015) predvsem migrantov, je te probleme in strahove med prebivalstvom, v marsičem tudi zaradi začasne zaustavitve begunskega vala najprej po balkanski, zdaj pa še sredozemski poti, zamenjal mednarodni terorizem. Pri katerem pa, kot ugotavlja študija, ključne krivde ni več moč pripisati izključno Bruslju ali Evropski uniji. Pri terorizmu gre namreč bolj za nekakšno skupno evropsko prizadetost. 

Novi časi, nove teme

Če je bila še leta 2011 večina Evropejcev (več kot 80 odstotkov) najbolj zaskrbljena zaradi gospodarskih razmer in grozeče brezposelnosti, ki je najbolj skrbela 42 odstotkov vprašanih, sta ti dve grožnji letos zdrsnili na le še 18,3 in 14,5 odstotka. Strah pred priseljenci, ki je leta 2015 skokovito poskočil na skoraj 60 odstotkov, se je v zadnjih dveh letih vrnil na približno 38 odstotkov, medtem ko se je občutek ogroženosti zaradi terorizma z dobrih dvajsetih odstotkov povečal na 43,7 odstotka.

Terorizem se torej Evropejcem zdi bistveno večja nevarnost od migracij. Taki so vsaj podatki evrobarometra.  Ena redkih članic Evropske unije, kjer ti skoki razpoloženja do Bruslja niso bili tako veliki, je Italija. Državo sta po oceni raziskovalcev Bertelsmannove študije močno prizadeli tako evrska kot begunska kriza, zato se je večina Italijanov v minulih desetih letih iz nekdanjih navdušencev nad Evropsko unijo spremenila v evroskeptike. Samo 17 odstotkov vprašanih Italijanov še verjame, da se EU razvija v pravo smer, le 56 odstotkov bi jih še glasovalo za obstoj v povezavi, da je nemška vloga v EU še ustrezna, pa verjame komaj vsak tretji Italijan. 

Enkraten zasuk ali trend?

Podoben paradoks, le da v nasprotno smer, je Poljska, ki je evrska kriza (ker nima evra) in begunska kriza (ker nikakor noče sprejeti beguncev) tako rekoč nista prizadeli, in kjer je v koristnost povezave, tako kot pred desetletjem, še vedno prepričanih skoraj 70 odstotkov Poljakov (68,8 odstotka vprašanih). In to kljub dejstvu, da je desničarska vlada ministrske predsednice Beate Szydlo v vse hujšem sporu z Brusljem. V Nemčiji je do EU tako optimističnih samo 56,6 odstotka vprašanih, v Franciji 54,7 v Italiji pa že manj kot polovica (48,9).

Ključno vprašanje, ki so si ga pri vseh teh relativno hitrih spremembah razpoloženja evropskih volivcev ves čas zastavljali raziskovalci, se seveda glasi, ali gre le za trenuten zasuk razpoloženja ali morda za začetek novega trenda? Odgovor ne bo odvisen le od tega, kako bo EU uspela rešiti probleme z brexitom, ampak v marsičem tudi od tega, ali bo Bruslju po začasni rešitvi evra uspelo z dogovorom s Turčijo in severnoarfiškimi državami vsaj približno dolgoročno umiriti tudi migrantsko krizo.