Tiskane izdaje
London − Razlike v dojemanju demokratičnega mandata bodo v prihodnjih petih letih močno vplivale na politično stabilnost Združenega kraljestva. Tema prihodnosti države v Evropski uniji bo še potencirala nasprotja med severom in jugom otoka ter poglobila občutek ujetosti v sistem, nad katerim se pritožujejo škotski volivci.
Nova britanska vlada bo prihodnji teden razkrila zakonodajne prioritete prihodnjih petih let. Na vrhu seznama bo po napovedih referendum o izstopu države iz EU, ki ga namerava izvesti do konca leta 2017. Še pred tem bo premier David Cameron v pogajanjih z bruseljskimi partnerji želel doseči nove, boljše pogoje članstva za svojo državo. Cameron, kot je znano, noče, da Britanija prekine stik z Evropo, ampak da ostane del reformirane Unije. »V manifest smo zapisali jasno obljubo o izvedbi referenduma v prihodnjih dveh letih. Zmaga na volitvah je to potrdila. Verjamem, da imamo mandat za izpolnitev te obljube,« je ministrski predsednik dejal v nedavnem pogovoru za Daily Express.
Britanska politika se iz dneva v dan zdi bolj poenotena glede izvedbe referenduma o prihodnosti članstva v EU. Kot neizogibnega ga po novem vidijo tudi v vrstah laburistov, kar gre razumeti predvsem kot odziv na njihov nedavni volilni poraz. Škotska narodna stranka (SNP) je edina, ki še vedno nasprotuje glasovanju − vsaj v takšni obliki, kot ga predlaga vlada. Njen mandat je v tem primeru jasen. Na neki način mnogo bolj kot Cameronov.
Demokratični deficit
Razlike v dojemanju demokratičnega mandata bodo v prihodnjih petih letih močno vplivale na politično stabilnost države. Premier ima prav, prepričljiva zmaga na volitvah mu omogoča oziroma narekuje uresničitev konservativnega programa. Toda Cameron, kljub temu da je osvojil večino sedežev v parlamentu, ne uživa podpore na severu otoka. Škoti niso volili za konservativno vlado, ampak za spremembe, za večjo vlogo pri odločanju o lastni usodi in za stranko, ki podpira nadaljnje članstvo Velike Britanije v EU. V nasprotju z ugibanji nekaterih medijev zmaga SNP − nacionalisti so osvojili kar 56 od 59 škotskih sedežev v spodnjem domu britanskega parlamenta − ni bila glas niti za samostojnost niti za ponoven referendum o njej. Toda to ne pomeni, da so težnje po neodvisnosti za vedno izginile oziroma da se ne morejo znova pojaviti. Vse, kar stranka potrebuje za ponoven poskus odcepitve, je dober razlog.
V SNP so prepričani, da morebitna odločitev večine britanskega prebivalstva za izstop iz povezave ne bi smela veljati, če je ne bi na istem referendumu podprla tudi večina škotskih volivcev. Tako imenovana dvojna večina, zatrjujejo, bi naredila celoten postopek bistveno bolj demokratičen, saj bi bila pri kakršni koli odločitvi upoštevana in spoštovana tudi volja Škotov. V nasprotnem primeru se bo škotsko volilno telo, ki ne podpira vlade v Londonu, kaj šele izstop države iz Unije, počutilo opeharjeno. To bi povsem spremenilo situacijo, je nekaj dni po koncu volitev opozorila voditeljica SNP Nicola Sturgeon. »Če bi Škotska glasovala za nadaljnje članstvo, preostali deli Združenega kraljestva pa za izstop, verjamem, da bi večina škotskega prebivalstva podprla nov razmislek o neodvisnosti,« je dejala. »Kar si v resnici želim, je zagotovilo, da se to [referendum o EU] ne bo zgodilo.«
Njen politični nasprotnik je razmišljanje v smeri dvojne večine kategorično zavrnil, rekoč, da SNP pri izvedbi plebiscita posameznim delom Škotske ravno tako ni ponudila možnosti, da z glasovanjem proti vložijo veto na celoten volilni proces. »To je obljuba, ki zadeva celotno Združeno kraljestvo, in tako bo tudi izpolnjena,« je bil odločen Cameron.
Kupovanje miru
Povsem možno je, da bodo Škoti na koncu morali Unijo zapustiti proti svoji volji. Njihovega odziva v tem primeru ni težko predvideti.
Prihodnji teden bodo vse oči uprte v Westminster, kjer bo kraljica Elizabeta II. med obiskom parlamenta predstavila seznam prioritet nove vlade. Visoko na njem bo tudi nov zakon o Škotski, s katerim bo Cameron poskušal uresničiti obljube političnih strank in priporočila parlamentarne komisije o prenosu pristojnosti iz Londona v Edinburg.
Pričakovanja Škotov so razumljivo visoka. Osnutek zakona bo po pisanju medijev pokazal, kako resno je Cameron vzel spremenjeno britansko politično krajino. Premier je med nedavnim srečanjem z Nicolo Sturgeon dejal, da bi lahko v zakon vključil dodatne pristojnosti, ki jih tako imenovana Smithova parlamentarna komisija ni uvrstila med svoje predloge, zagotovo pa Škotom ne bo ponudil popolne fiskalne avtonomije.
Nobenih indicev ni, da bi si prva ministrica in vodstvo SNP to tudi želela. Fiskalna avtonomija je sicer predstavljala ključno zavezo v volilnem programu stranke, a je v zadnjih mesecih postala bistveno manj privlačna. S padcem vrednosti severnomorske nafte se je škotsko gospodarstvo znašlo pod pritiskom. To je manjšinski vladi otežilo zbiranje davkov in uresničevanje programa predvidene javne porabe. Sturgeonova je po pogovorih s premierom priznala, da bi lahko prehod v sistem, po katerem bi Škotska prevzela odgovornost nad zbiranjem vseh davkov, trajal več let.
