Odlog za NLB bi bil unikat

Bruselj – Pred jutrišnjima sestankoma premiera Mira Cerarja in finančne ministrice Mateje Vraničar Erman na sedežu evropske komisije so v obtoku primeri prejšnjih odločitev o državnih pomočeh, ki naj bi dokazovali neupravičenost slovenskih pričakovanj.

Eno od sporočil prejšnjih obravnav je, da odločitev o privatizaciji ali odprodaji delov bank ni bila nikoli odložena z argumentom, da bi s čakanjem lahko iztržili več. Eden od bolj znanih primerov odložitve je španska banka Ceiss. Integrirana je bila v banko Unicaja in Španija se je zavezala, da bo ta banka, ki ni bila državna, uvrščena na borzo do konca leta 2016. Zaradi številnih težav, tako razmer na trgu kot političnih negotovosti v Španiji, je grozil neuspeh in rok je bil podaljšan. Junija letos je bila prodaja izvedena z javno ponudbo delnic.

Samo podaljšanje roka

Drugi primer je privatizacija štirih manjših italijanskih bank (Banca delle Marche, Banca Popolare dell'Etruria e del Lazio, Cassa di Risparmio della Provincia di Chieti, Cassa di Risparmio di Ferrara). Njihova prodaja se je začela januarja lani, le dva meseca po odobritvi pomoči. Rok za privatizacijo je bil april. Pogajanja o odprodaji so bila intenzivna, a do izteka roka niso mogli končati postopka. V zameno za nadomestne ukrepe je Bruselj podaljšal rok. Postopek prodaje je bil končan maja in junija letos.

Odmeven primer je bil reševanje orjaške banke Royal Bank of Scotland (RBS). V zameno za državno pomoč med finančno krizo leta 2009 se je zavezala, da bo odprodala del banke za majhna in srednja podjetja Williams & Glyn. RBS je ves čas poskušala odprodati, a dva poskusa nista bila uspešna. V enem je odšel prodajalec, v drugem ni bilo kupca za celoten del. Evropska komisija je nato aprila letos odobrila alternativen načrt, z njim pa je bil odpravljen glavni vzrok za skrb in zahtevo po odprodaji – prevladujoči delež Williams & Glyn na trgu za manjša podjetja.

Primerjave z NLB po takšnih razlagah niso utemeljene. V njenem primeru je bila glavna skrb vzdržnost banke. Tako zaveza za privatizacijo izhaja iz preteklih izkušenj, povezanih z državnim lastništvom, kot glavnim vzrokom za težave. Pri takšnih odločitvah je Bruselj pripravljen pokazati prožnost, ali se ohranja ravnotežje iz osnovne odločitve. Splošni odlog zavrača, odprt je za pogovore o morebitni prodaji manjšega deleža.